Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča!
Danes pa se podajmo na spolzko področje amaterske psihoanalize in se posvetimo cenjeni obrti nekoristnega nakladanja. Ravno znotraj teh dveh polj se zadnje dni vijejo razprave o tem, kdo je koga v kliničnem centru umoril.
Da je nekaj hudo narobe, priča že informacija, da nihče v kliničnem centru ne odstopi. Če ne odstopi generalni državni tožilec, ko se nam zahoče, je to še nekako za razumeti – mož le ima dobro službo. Da pa ne odstopi skupinica po definiciji nezadovoljnih dohtarjev, pa je že od sile! Ne nazadnje smo mediji in javnost zadnje mesece podirali rekorde, ko so ljudje s položajev odstopali sekundo za tem, ko so jih nastopili; današnji uporniki pa govorijo o linču in trdijo, da javnost in mediji nimamo nobene pravice po mili volji odstavljati vodstva bolnišnice. In še več, da te pravice nima niti ministrica! Zaradi tega smo precej razburjeni in če ministrici ne bo uspelo prisiliti vodstva Kliničnega centra, da odstopi, jo bomo prisilili, da odstopi.
V bistvu je preprosto in na to je opozoril tudi sam gospod neodstopajoči generalni državni tožilec; v vsaki taki zadevi je natančno 50 odstotkov možnosti, da ima kdo prav in petdeset odstotkov možnosti, da nima prav. To, kar je danes javni linč, je lahko jutri nedopusten poseg v integriteto, čast in celo človekove pravice posameznika … seveda pa je lahko tudi povsem pravičen poziv družbe k sprejetju posledic posameznikovih napak. In ker je vsa ta šarada tako zapleteno enostavna, moramo v civilizaciji zaupati pravnim normam in ustanovam in počakati, da te opravljajo svoje delo. Z mediji in javnostjo na vsakodnevnih okopih se človek počuti vsaj nelagodno, če že ne paranoično.
Zato pa čimprej stran od zapletenih kombinacij znotraj pravne države, v enostaven svet bolezni in smrti. Oziroma k temu, kar je bilo včasih enostavno. Bolezen in smrt so naši stari razumeli kot del življenja, čeprav se z vzroki in posledicami obojega niso povsem strinjali; tako je nastal svetovni nazor. Danes pa smo bolezen in smrt postavili izven življenja samega. Kot dokaz navedimo dejstvo, da o obojem pogosto in razmeroma sproščeno debatirajo le zdravniki, duhovniki, filozofi, ciniki in ženske revije … Vsi ostali dojemamo ti dve pogosti življenjski kategoriji kot tabu.
Prav zato je zabavno naše večno iskanje krivcev – najprej za bolezen, pozneje za smrt. Vedno je nekdo kriv in to obsedenost so pograbili celo marketingarji, kar je dokaz, da obsedenost resnično obstaja. In da je dobičkonosna! V hrani imamo krivcev za bolezni toliko, da je smrtno nevarno odpreti usta, kaj šele pogoltniti grižljaj. Zrak je tako ali tako ubijalski, da ne govorimo o grozljivih sončnih žarkih, ki ne delajo druga, kot trosijo smrt. Na kratko: česarkoli se dotaknemo, karkoli pogoltnemo, ali smo preveč ali premalo telesno aktivni, ali imamo te ali one gene, v vsem se skriva krivec za bolezen. Ko zbolimo, je za to vedno nekdo kriv … kar je tolažilna misel.
A nato se zgodi nekaj zelo zanimivega … proti koncu vrvice se vse te krivde počasi izbrišejo in krivda se počasi vali najprej na zdravstvo in končno še na zdravnike. Gre za potencialno enak sistem, ki nas vodi h kričanju po odstopih. “Dohtar je kriv!” je bojni krik žalujočih ostalih. Vse skupaj bi bilo zanimivo, če ne bi institucionalizacija krivde pomenila resne nevarnosti zdrsa v neoliberalno zdravstvo, ki temelji na odnosu med zavarovalnico, odvetnikom in zdravnikom. Bolnik je tam le surovina.
Da plastificiramo tok misli, predpostavimo situacijo, ki niti ni povsem nemogoča:
Mož je kadil vso odraslo dobo. Štirideset let,. Dve škatli na dan, kot se reče. Dobi pljučnega raka in v bolnišnici v terminalni fazi pade v komo. Zdravnik na tem oddelku ima pet respiratorjev in deset bolnikov. Naredi lestvico preživitvenih možnosti in bolnika z rakom odklopi z dihalne naprave in nanjo priklopi nekoga, ki ima več možnosti za preživetje. Kdo je ubil tega bolnika?
Odgovora na to vprašanje sta dva! Lahko tudi več, če je bolnik veren ali je imel recimo težko otroštvo. Vsekakor pa odgovor ni preprost, zato nanj ne bi smeli odgovarjati v medijih – pa čeprav gre za avantgardno in analitično oddajo, kot je naša.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča!
Danes pa se podajmo na spolzko področje amaterske psihoanalize in se posvetimo cenjeni obrti nekoristnega nakladanja. Ravno znotraj teh dveh polj se zadnje dni vijejo razprave o tem, kdo je koga v kliničnem centru umoril.
Da je nekaj hudo narobe, priča že informacija, da nihče v kliničnem centru ne odstopi. Če ne odstopi generalni državni tožilec, ko se nam zahoče, je to še nekako za razumeti – mož le ima dobro službo. Da pa ne odstopi skupinica po definiciji nezadovoljnih dohtarjev, pa je že od sile! Ne nazadnje smo mediji in javnost zadnje mesece podirali rekorde, ko so ljudje s položajev odstopali sekundo za tem, ko so jih nastopili; današnji uporniki pa govorijo o linču in trdijo, da javnost in mediji nimamo nobene pravice po mili volji odstavljati vodstva bolnišnice. In še več, da te pravice nima niti ministrica! Zaradi tega smo precej razburjeni in če ministrici ne bo uspelo prisiliti vodstva Kliničnega centra, da odstopi, jo bomo prisilili, da odstopi.
V bistvu je preprosto in na to je opozoril tudi sam gospod neodstopajoči generalni državni tožilec; v vsaki taki zadevi je natančno 50 odstotkov možnosti, da ima kdo prav in petdeset odstotkov možnosti, da nima prav. To, kar je danes javni linč, je lahko jutri nedopusten poseg v integriteto, čast in celo človekove pravice posameznika … seveda pa je lahko tudi povsem pravičen poziv družbe k sprejetju posledic posameznikovih napak. In ker je vsa ta šarada tako zapleteno enostavna, moramo v civilizaciji zaupati pravnim normam in ustanovam in počakati, da te opravljajo svoje delo. Z mediji in javnostjo na vsakodnevnih okopih se človek počuti vsaj nelagodno, če že ne paranoično.
Zato pa čimprej stran od zapletenih kombinacij znotraj pravne države, v enostaven svet bolezni in smrti. Oziroma k temu, kar je bilo včasih enostavno. Bolezen in smrt so naši stari razumeli kot del življenja, čeprav se z vzroki in posledicami obojega niso povsem strinjali; tako je nastal svetovni nazor. Danes pa smo bolezen in smrt postavili izven življenja samega. Kot dokaz navedimo dejstvo, da o obojem pogosto in razmeroma sproščeno debatirajo le zdravniki, duhovniki, filozofi, ciniki in ženske revije … Vsi ostali dojemamo ti dve pogosti življenjski kategoriji kot tabu.
Prav zato je zabavno naše večno iskanje krivcev – najprej za bolezen, pozneje za smrt. Vedno je nekdo kriv in to obsedenost so pograbili celo marketingarji, kar je dokaz, da obsedenost resnično obstaja. In da je dobičkonosna! V hrani imamo krivcev za bolezni toliko, da je smrtno nevarno odpreti usta, kaj šele pogoltniti grižljaj. Zrak je tako ali tako ubijalski, da ne govorimo o grozljivih sončnih žarkih, ki ne delajo druga, kot trosijo smrt. Na kratko: česarkoli se dotaknemo, karkoli pogoltnemo, ali smo preveč ali premalo telesno aktivni, ali imamo te ali one gene, v vsem se skriva krivec za bolezen. Ko zbolimo, je za to vedno nekdo kriv … kar je tolažilna misel.
A nato se zgodi nekaj zelo zanimivega … proti koncu vrvice se vse te krivde počasi izbrišejo in krivda se počasi vali najprej na zdravstvo in končno še na zdravnike. Gre za potencialno enak sistem, ki nas vodi h kričanju po odstopih. “Dohtar je kriv!” je bojni krik žalujočih ostalih. Vse skupaj bi bilo zanimivo, če ne bi institucionalizacija krivde pomenila resne nevarnosti zdrsa v neoliberalno zdravstvo, ki temelji na odnosu med zavarovalnico, odvetnikom in zdravnikom. Bolnik je tam le surovina.
Da plastificiramo tok misli, predpostavimo situacijo, ki niti ni povsem nemogoča:
Mož je kadil vso odraslo dobo. Štirideset let,. Dve škatli na dan, kot se reče. Dobi pljučnega raka in v bolnišnici v terminalni fazi pade v komo. Zdravnik na tem oddelku ima pet respiratorjev in deset bolnikov. Naredi lestvico preživitvenih možnosti in bolnika z rakom odklopi z dihalne naprave in nanjo priklopi nekoga, ki ima več možnosti za preživetje. Kdo je ubil tega bolnika?
Odgovora na to vprašanje sta dva! Lahko tudi več, če je bolnik veren ali je imel recimo težko otroštvo. Vsekakor pa odgovor ni preprost, zato nanj ne bi smeli odgovarjati v medijih – pa čeprav gre za avantgardno in analitično oddajo, kot je naša.
Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" ali možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o vojni peticij, ki se je zanetila na naših tleh. Peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nednadoma nima več smisla. Ne razumemo torej osnov pisanja peticij.
Zapisi iz močvirja o terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo. Zakaj pero ne more premagati puške?
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.
Glosa Marka Radmiloviča o trenutno najbolj popularni težavi velike evropske družine - predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o vesolju in rušilni moči slovenske strankarske politike, ki je svoje zobe pokazala to jesen tudi na mednarodnem parketu.
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o najbolj zanimivem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v zgodovini slovenske demokracije.
Neveljaven email naslov