Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Razumeti piščance" ni dosežek niti v marketingu

09.06.2015

Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.

"Profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit"

Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah.

Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več. Ker jih seveda izdelujejo pametnejši od nas. Osnovni nesporazum je že v sami obliki: sodobni izdelovalci reklam poskušajo v najkrajšem mogočem času povedati največ, mi počasne pameti smo sposobni v kratkem času dojeti sorazmerno malo. Zato nam reklame ne sporočajo več, kaj naj kupimo, niti z nami več ne komunicirajo, temveč nam največkrat sugerirajo, kako naj se vedemo.

Recimo ona nova o fantih, ki kolesarijo. Najprej meniš, da je še ena ljubkih reklam za spodbujanje zdravega življenja. Pramati vseh teh reklam je “Slovenija, moja dežela“, ali pa tista z mlekom, ali s Fructalom. Srečni, nasmejani in zdravi ljudje počnejo ljubke stvari. “Zakaj jih ne bi počeli še vi?” Potem pa se v tej novi reklami kolesarji na cilju, morski obali, opijejo do neprepoznavnosti … Ves čas pa zagrobni glas govori temeljne misli. In potem reklama dušebrižnika opozori, kakšna nesnaga je alkohol. Nato reklamira izdelek, ki je brez alkohola. Na koncu reklame gledalec ne ve, kakšen je bil začetek. In tako naprej in tako nazaj po kreativnem vesolju tridesetih sekund …

A najbolj so nas reklamarji minule dni razorožili v reklami, ki sporoča: “Mi razumemo piščance!” Reklamo je naročil proizvajalec piščančjih izdelkov, ki pobije nekaj milijonov teh ptičev na leto.

Najprej in na začetku: piščancev ni težko razumeti. Kokoši, kar je usoda piščancev, če ne bi postali piščančji izdelki, ne veljajo zaman za neumne živali. V bistvu jih ne zanima drugo kot kljuvanje trave, kakanje po dvorišču in nesenje jajc. Ter kdaj pa kdaj med grozo in slastjo opazovanje petelinove vneme. Če so že kokoši takšne, kakšni so šele piščanci! Tako človeku, ki je na vrhu evolucije, ne bi smelo biti pretežavno razumeti piščanca. Akoravno je s Ptuja.

Vsekakor pa te sorte razumevanje ni dosežek, s katerim bi se človek hvalil. “Razumemo delfine”, ali “nemške ovčarje”, ali celo družbenokritično “razumemo lipicance” … vse to bi šlo. “Razumeti piščance” pa se ne zdi dosežek niti v marketingu.

Ampak domnevajmo, da jih res razumejo in da piščanci niso tako zabiti, kot si mislimo. S to domnevo kmalu dobimo nekaj najbolj okrutnega, kar si je mogoče zamisliti v tako ali tako bestialnih človekovih možganih. Torej: piščanci morajo slutiti, da nekaj ni v redu. Geni jim sporočajo, da bi morali čutiti perje in zavetje matere kokoši in da bi morali nekako poznati brate in sestre, ki jih je tam od pet do sedem.

Pa imajo zgolj umetno luč in milijon njih je iste vrste. In slutijo, da so le prehodna stopnja – da so surovina. In da ob “jesti, spati, srati” v svojem majhnem piščančjem srcu, ki bo kmalu zmleto za pasjo hrano, čutijo nemo grozo pred industrijskim trakom.

Če pridelovalci piščancev s stavkom “Razumemo piščance” mislijo na to, da razumejo, kako jim je pri srcu, pa so resnično brezdušni kujoni. Najprej vzklikneš “Razumem piščanca”, mu oddrobiš glavo in čez pet minut že razglašaš “Nori na Poli”.

Ne gre za vegetarijanstvo in veganstvo … ljudje že nekaj milijonov let ločimo med tem, da je nekaj favna, nekaj pa hrana, a z razumevanjem živali, ki jim je postati hrana, pa mogoče le nekoliko pretiravajo.

Na Ptuju nam lahko mirno očitajo svetohlinstvo. Civilizacija nas je udobno odmaknila od smrti – tako od smrti naše vrste, ki se dogaja daleč od oči v bolnišnicah, kot od smrti naše hrane. Generacija v najboljših letih, ki je odrasla na deželi, se še živo spominja tnala in posebnih sekiric ter frfotajočih brezglavcev po vaških dvoriščih.

Res je: krutost naših starih je bila neprimerljiva z elegantno evtanazijo sodobnih obratov. A nikomur od piščančjih rabljev v preteklosti ni prišlo na misel in ni čutil potrebe, da bi svoje početje reklamiral.

Mirno lahko zatrdimo, da v vrelem kropu smukajoč perje s ptiča niso razmišljali o tem, ali so ga razumeli ali ne in ali je mogoče piščanec razumel njih.

Piščanci so dali pohanje, kokoši so dale juho, nihče pa ni dal »piščančjih medaljonov«. Piščanci naše mladosti so se vozili na velikem kolesu življenja in mogoče so bili enako žrtve, kot so današnji, vendar so mnogo bolj naravno izpolnjevali svoje poslanstvo. Hočemo povedati, da so bili včasih piščanci zgolj hrana, danes pa so profit. In profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit.

Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo, da je z zadnjo reklamno akcijo o razumevanju piščancev eno temeljnih vprašanj bivanja, ali je bilo prej jajce ali kura, postalo povsem irelevantno. Kajti če resnično razumemo piščance, moramo razumeti tudi to prastaro ontološko dilemo.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

"Razumeti piščance" ni dosežek niti v marketingu

09.06.2015

Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.

"Profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit"

Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah.

Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več. Ker jih seveda izdelujejo pametnejši od nas. Osnovni nesporazum je že v sami obliki: sodobni izdelovalci reklam poskušajo v najkrajšem mogočem času povedati največ, mi počasne pameti smo sposobni v kratkem času dojeti sorazmerno malo. Zato nam reklame ne sporočajo več, kaj naj kupimo, niti z nami več ne komunicirajo, temveč nam največkrat sugerirajo, kako naj se vedemo.

Recimo ona nova o fantih, ki kolesarijo. Najprej meniš, da je še ena ljubkih reklam za spodbujanje zdravega življenja. Pramati vseh teh reklam je “Slovenija, moja dežela“, ali pa tista z mlekom, ali s Fructalom. Srečni, nasmejani in zdravi ljudje počnejo ljubke stvari. “Zakaj jih ne bi počeli še vi?” Potem pa se v tej novi reklami kolesarji na cilju, morski obali, opijejo do neprepoznavnosti … Ves čas pa zagrobni glas govori temeljne misli. In potem reklama dušebrižnika opozori, kakšna nesnaga je alkohol. Nato reklamira izdelek, ki je brez alkohola. Na koncu reklame gledalec ne ve, kakšen je bil začetek. In tako naprej in tako nazaj po kreativnem vesolju tridesetih sekund …

A najbolj so nas reklamarji minule dni razorožili v reklami, ki sporoča: “Mi razumemo piščance!” Reklamo je naročil proizvajalec piščančjih izdelkov, ki pobije nekaj milijonov teh ptičev na leto.

Najprej in na začetku: piščancev ni težko razumeti. Kokoši, kar je usoda piščancev, če ne bi postali piščančji izdelki, ne veljajo zaman za neumne živali. V bistvu jih ne zanima drugo kot kljuvanje trave, kakanje po dvorišču in nesenje jajc. Ter kdaj pa kdaj med grozo in slastjo opazovanje petelinove vneme. Če so že kokoši takšne, kakšni so šele piščanci! Tako človeku, ki je na vrhu evolucije, ne bi smelo biti pretežavno razumeti piščanca. Akoravno je s Ptuja.

Vsekakor pa te sorte razumevanje ni dosežek, s katerim bi se človek hvalil. “Razumemo delfine”, ali “nemške ovčarje”, ali celo družbenokritično “razumemo lipicance” … vse to bi šlo. “Razumeti piščance” pa se ne zdi dosežek niti v marketingu.

Ampak domnevajmo, da jih res razumejo in da piščanci niso tako zabiti, kot si mislimo. S to domnevo kmalu dobimo nekaj najbolj okrutnega, kar si je mogoče zamisliti v tako ali tako bestialnih človekovih možganih. Torej: piščanci morajo slutiti, da nekaj ni v redu. Geni jim sporočajo, da bi morali čutiti perje in zavetje matere kokoši in da bi morali nekako poznati brate in sestre, ki jih je tam od pet do sedem.

Pa imajo zgolj umetno luč in milijon njih je iste vrste. In slutijo, da so le prehodna stopnja – da so surovina. In da ob “jesti, spati, srati” v svojem majhnem piščančjem srcu, ki bo kmalu zmleto za pasjo hrano, čutijo nemo grozo pred industrijskim trakom.

Če pridelovalci piščancev s stavkom “Razumemo piščance” mislijo na to, da razumejo, kako jim je pri srcu, pa so resnično brezdušni kujoni. Najprej vzklikneš “Razumem piščanca”, mu oddrobiš glavo in čez pet minut že razglašaš “Nori na Poli”.

Ne gre za vegetarijanstvo in veganstvo … ljudje že nekaj milijonov let ločimo med tem, da je nekaj favna, nekaj pa hrana, a z razumevanjem živali, ki jim je postati hrana, pa mogoče le nekoliko pretiravajo.

Na Ptuju nam lahko mirno očitajo svetohlinstvo. Civilizacija nas je udobno odmaknila od smrti – tako od smrti naše vrste, ki se dogaja daleč od oči v bolnišnicah, kot od smrti naše hrane. Generacija v najboljših letih, ki je odrasla na deželi, se še živo spominja tnala in posebnih sekiric ter frfotajočih brezglavcev po vaških dvoriščih.

Res je: krutost naših starih je bila neprimerljiva z elegantno evtanazijo sodobnih obratov. A nikomur od piščančjih rabljev v preteklosti ni prišlo na misel in ni čutil potrebe, da bi svoje početje reklamiral.

Mirno lahko zatrdimo, da v vrelem kropu smukajoč perje s ptiča niso razmišljali o tem, ali so ga razumeli ali ne in ali je mogoče piščanec razumel njih.

Piščanci so dali pohanje, kokoši so dale juho, nihče pa ni dal »piščančjih medaljonov«. Piščanci naše mladosti so se vozili na velikem kolesu življenja in mogoče so bili enako žrtve, kot so današnji, vendar so mnogo bolj naravno izpolnjevali svoje poslanstvo. Hočemo povedati, da so bili včasih piščanci zgolj hrana, danes pa so profit. In profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit.

Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo, da je z zadnjo reklamno akcijo o razumevanju piščancev eno temeljnih vprašanj bivanja, ali je bilo prej jajce ali kura, postalo povsem irelevantno. Kajti če resnično razumemo piščance, moramo razumeti tudi to prastaro ontološko dilemo.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov