Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.

"Profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit"

Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah.

Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več. Ker jih seveda izdelujejo pametnejši od nas. Osnovni nesporazum je že v sami obliki: sodobni izdelovalci reklam poskušajo v najkrajšem mogočem času povedati največ, mi počasne pameti smo sposobni v kratkem času dojeti sorazmerno malo. Zato nam reklame ne sporočajo več, kaj naj kupimo, niti z nami več ne komunicirajo, temveč nam največkrat sugerirajo, kako naj se vedemo.

Recimo ona nova o fantih, ki kolesarijo. Najprej meniš, da je še ena ljubkih reklam za spodbujanje zdravega življenja. Pramati vseh teh reklam je “Slovenija, moja dežela“, ali pa tista z mlekom, ali s Fructalom. Srečni, nasmejani in zdravi ljudje počnejo ljubke stvari. “Zakaj jih ne bi počeli še vi?” Potem pa se v tej novi reklami kolesarji na cilju, morski obali, opijejo do neprepoznavnosti … Ves čas pa zagrobni glas govori temeljne misli. In potem reklama dušebrižnika opozori, kakšna nesnaga je alkohol. Nato reklamira izdelek, ki je brez alkohola. Na koncu reklame gledalec ne ve, kakšen je bil začetek. In tako naprej in tako nazaj po kreativnem vesolju tridesetih sekund …

A najbolj so nas reklamarji minule dni razorožili v reklami, ki sporoča: “Mi razumemo piščance!” Reklamo je naročil proizvajalec piščančjih izdelkov, ki pobije nekaj milijonov teh ptičev na leto.

Najprej in na začetku: piščancev ni težko razumeti. Kokoši, kar je usoda piščancev, če ne bi postali piščančji izdelki, ne veljajo zaman za neumne živali. V bistvu jih ne zanima drugo kot kljuvanje trave, kakanje po dvorišču in nesenje jajc. Ter kdaj pa kdaj med grozo in slastjo opazovanje petelinove vneme. Če so že kokoši takšne, kakšni so šele piščanci! Tako človeku, ki je na vrhu evolucije, ne bi smelo biti pretežavno razumeti piščanca. Akoravno je s Ptuja.

Vsekakor pa te sorte razumevanje ni dosežek, s katerim bi se človek hvalil. “Razumemo delfine”, ali “nemške ovčarje”, ali celo družbenokritično “razumemo lipicance” … vse to bi šlo. “Razumeti piščance” pa se ne zdi dosežek niti v marketingu.

Ampak domnevajmo, da jih res razumejo in da piščanci niso tako zabiti, kot si mislimo. S to domnevo kmalu dobimo nekaj najbolj okrutnega, kar si je mogoče zamisliti v tako ali tako bestialnih človekovih možganih. Torej: piščanci morajo slutiti, da nekaj ni v redu. Geni jim sporočajo, da bi morali čutiti perje in zavetje matere kokoši in da bi morali nekako poznati brate in sestre, ki jih je tam od pet do sedem.

Pa imajo zgolj umetno luč in milijon njih je iste vrste. In slutijo, da so le prehodna stopnja – da so surovina. In da ob “jesti, spati, srati” v svojem majhnem piščančjem srcu, ki bo kmalu zmleto za pasjo hrano, čutijo nemo grozo pred industrijskim trakom.

Če pridelovalci piščancev s stavkom “Razumemo piščance” mislijo na to, da razumejo, kako jim je pri srcu, pa so resnično brezdušni kujoni. Najprej vzklikneš “Razumem piščanca”, mu oddrobiš glavo in čez pet minut že razglašaš “Nori na Poli”.

Ne gre za vegetarijanstvo in veganstvo … ljudje že nekaj milijonov let ločimo med tem, da je nekaj favna, nekaj pa hrana, a z razumevanjem živali, ki jim je postati hrana, pa mogoče le nekoliko pretiravajo.

Na Ptuju nam lahko mirno očitajo svetohlinstvo. Civilizacija nas je udobno odmaknila od smrti – tako od smrti naše vrste, ki se dogaja daleč od oči v bolnišnicah, kot od smrti naše hrane. Generacija v najboljših letih, ki je odrasla na deželi, se še živo spominja tnala in posebnih sekiric ter frfotajočih brezglavcev po vaških dvoriščih.

Res je: krutost naših starih je bila neprimerljiva z elegantno evtanazijo sodobnih obratov. A nikomur od piščančjih rabljev v preteklosti ni prišlo na misel in ni čutil potrebe, da bi svoje početje reklamiral.

Mirno lahko zatrdimo, da v vrelem kropu smukajoč perje s ptiča niso razmišljali o tem, ali so ga razumeli ali ne in ali je mogoče piščanec razumel njih.

Piščanci so dali pohanje, kokoši so dale juho, nihče pa ni dal »piščančjih medaljonov«. Piščanci naše mladosti so se vozili na velikem kolesu življenja in mogoče so bili enako žrtve, kot so današnji, vendar so mnogo bolj naravno izpolnjevali svoje poslanstvo. Hočemo povedati, da so bili včasih piščanci zgolj hrana, danes pa so profit. In profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit.

Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo, da je z zadnjo reklamno akcijo o razumevanju piščancev eno temeljnih vprašanj bivanja, ali je bilo prej jajce ali kura, postalo povsem irelevantno. Kajti če resnično razumemo piščance, moramo razumeti tudi to prastaro ontološko dilemo.