Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Go back to Slovenia

16.06.2015


Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.

Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.

A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.

Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.

To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.

Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”

Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.

Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.

A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?

A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Go back to Slovenia

16.06.2015


Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.

Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.

A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.

Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.

To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.

Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”

Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.

Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.

A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?

A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”


30.05.2017

Pop na pošti

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.


23.05.2017

Bližajo se volitve

Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.


16.05.2017

Mi gradimo ceste proge

Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.


09.05.2017

Enajst sekir in petnajst macol

Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.


02.05.2017

Jabolka in hruške

Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


18.04.2017

Ko pjeva, zlo ne misli

Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.


11.04.2017

Čakajoč na varnost

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


04.04.2017

Agro kaj…

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


28.03.2017

Elektro epitaf

Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.


21.03.2017

Begunski referendum

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.


14.03.2017

Mama je ena sama

Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.


07.03.2017

Pet predlogov z bambusom in gobicami

Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.


28.02.2017

Čiki in pesmi

Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.


21.02.2017

Vi gec

Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.


14.02.2017

Generacija XYZ

Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.


07.02.2017

Kavni servisi in kristalne vaze

Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.


31.01.2017

V boj! V boj, za teran svoj!

Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.


24.01.2017

Ljudje medvedi

Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!


Stran 17 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov