Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.
Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.
A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.
Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.
To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.
Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”
Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.
Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.
A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?
A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.
Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.
A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.
Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.
To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.
Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”
Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.
Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.
A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?
A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov