Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Zunanji minister Erjavec je ob grški kolobociji izjavil: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Ob številnih komentarjih, ki so se vsuli na to izjavo, dodajmo še nekaj naših razmišljanj.
Na misel nam najprej pride prastari angleški pregovor: “No shit, Sherlock!” ki bi ga prevedli kot: “Dotični je senzacionalno ugotovil očitno!”
Ampak grško-slovenska zgodba ima skrite podtone, ki jih je najprej treba raziskati. Da bomo denar posodili, nam je leta 2010 sporočil takratni minister za finance; da ga ne bomo dobili nazaj, nam je te dni sporočil zunanji minister. Današnji zunanji minister, ki nam sporoča, da denarja ne bo nazaj, je bil leta 2010 na sveže odstopljeni minister iz resorja za okolje in prostor … leto pozneje pa je z odhodom Desusa tisto vlado sesul. Če Karl reče, da denarja ne bo nazaj, gre za zaupanja vreden vir, brez dvoma. Bil je zraven.
Problem pa je v tem: če bi leta 2010 razpisali ne referendum, temveč anketo, med slovenskimi volivci s vprašanjem: “Ali mislite, da nam bodo Grki denar kdaj vrnili?” bi bil odgovor, predvidevamo, 90-ih odstotkov državljanov enoznačni in odločni: “Ne!” Zakaj so elite tedaj menile, ali so morale meniti, ali so menile s figo v žepu, ali pa preprosto niso imele pojma, da bomo denar dobili nazaj, sicer ne vemo – ampak poglejmo absurdnost situacije v kombinaciji z namišljeno anketo.
Leta 2010 devetdeset odstotkov odraslih Slovencev na anketno vprašanje “Ali menite, da nam bodo Grki posojeni denar kdaj vrnili” odgovori z: “Ne“, pet let pozneje pa Karel Erjavec izjavi:”Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Teorija zdrži celo preizkus, kot ga delamo pri matematiki. Če bi leta 2010 ljudi vprašali: “Ali menite, da lahko pozabimo na denar, ki smo ga posodili Grčiji?” devetdeset odstotkov Slovencev odgovori z: “Da.” In potem čez pet let Karl: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.”
Hudomušno bi lahko dodali, da je reakcijski čas vrhunskega slovenskega politika pet let, ampak nismo tukaj za to, da bi bili hudomušni … tu smo, da analiziramo.
Torej; leta 2010 nas nihče ni demokratično vprašal, če smo denar voljni posoditi. Grki pa se ta teden demokratično odločajo, če nam ga bodo voljni vrniti. In ob tem nas še pokarajo, da se ostali Evropejci odvračamo od demokratičnih načel. Glede tega pa imajo popolnoma prav.
Če bi nas leta 2010 demokratično povprašali o kreditu, ga ne bi dobili. Pa ne zaradi pomanjkanja solidarnosti, temveč zaradi prevlade zdrave pameti v evropskem človeku! Če kdo, potem današnje generacije Slovencev vemo, kako je živeti v razmerah stalne in vseobsegajoče gospodarsko-finančne krize, ki je zaznamovala našo mladost. In tudi vemo, da monetarne čarovnije nikoli ne prinesejo rešitve; to prinese samoočiščevalna refleksija celotne družbe …
À propos ministru Erjavcu: “Če nas nihče ni vprašal, ko smo ga dali, potem nas niti ni treba obveščati, da ga ne bo nazaj.“
Pa še en element v vsej posojilodajalski zgodbi je nekoliko sumljiv; povprečen državljan, kot ta, ki ustvarja to oddajo, nima pojma o zapletenih javnih financah – sploh, če so v Grčiji. Niti nima pojma o zapletenih mednarodnih finančnih tokovih, a nekaj dejstev je jasnih; javnofinančna slika v Grčiji je bila že leta 2010 katastrofalna, pet let pozneje je le še bolj katastrofalna.
Scenarij, ki se te dni odvija pred našimi očmi, je bil jasno nakazan in preigran že leta 2010 in dovolj je bilo samo slediti medijem, ki niso bili pod vplivom ali evrokracije ali PR-ja ali raznoraznih interesnih združenj, pa se je jasno izrisala današnja slika. Leta 2015 o grški krizi ne vemo ničesar, česar nismo vedeli že leta 2010! Vključno z vzponom Sirize oziroma politične skupine tega tipa.
Izjava “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji,” izraža v svojem podtonu neko začudenje, po prostodušni naivnosti pa je samo primerljiva z izjavo: “Zunaj močno dežuje, verjetno bodo ceste mokre in spolzke!”
Korektna izjava sicer ministra Križaniča leta 2010 bi bila: “Posodili bomo denar Grčiji, verjetno lahko pozabimo nanj!” S tem ne bi sicer povedal nič revolucionarnega, vsekakor pa bi uradno stališče vlade približal javnemu mnenju – če bi to komurkoli sploh koristilo.
Internet je hudič! Dovolj je nekaj klikov in danes se lahko samo resignirano nasmihamo neumnostim, ki sta jih leta 2010 klatila Križanič in Pahor. Apologeti sicer porečejo, da so njuna takratna stališča videti neumna s sedanjega vidika, ko poznamo preteklost. A če si kot finančni minister leta 2010 pričakoval vračilo posojila v sedmih letih, razlika ene odsotne (odstotne?) točke med najetjem posojila in med grškim vračilom pa je javnofinančna božanstva celo zazibala v prepričanju, kako bomo med celotno akcijo veselo služili, nisi zastopal razumnega stališča. Blago rečeno, podobno, kot če bi se na poti s krvodajalske akcije ponesrečil in se veselil, da si dobil več krvi, kot si je bil dal!
Politične elite so se te dni v zenitu grške krize, vodene s forumskimi komentarji, lepo razdelile po oboku parlamentarne zakotnosti. Ampak, kar res čudi, je, da desetletja gradi slovenska zunanja politika svoj kredo na stališču, da smo most med vzhodom in zahodom. Ker menda poznamo Balkan, saj smo bili neprostovoljno potegnjeni v njegov politični blodnjak, smo voljni svoje temne izkušnje deliti s civilizacijsko naprednejšimi zahodnjaki. In severnjaki. Potem pa nas, kot kaže lestvica izpostavljenosti grškemu dolgu, Balkanci nategnejo najbolj od vseh.
P.S.: Če pa kdo meni, da te misli vključujejo premalo empatije do Grčije in Grkov, naj preveri brezup, v katerem životari slovenska provinca.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Zunanji minister Erjavec je ob grški kolobociji izjavil: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Ob številnih komentarjih, ki so se vsuli na to izjavo, dodajmo še nekaj naših razmišljanj.
Na misel nam najprej pride prastari angleški pregovor: “No shit, Sherlock!” ki bi ga prevedli kot: “Dotični je senzacionalno ugotovil očitno!”
Ampak grško-slovenska zgodba ima skrite podtone, ki jih je najprej treba raziskati. Da bomo denar posodili, nam je leta 2010 sporočil takratni minister za finance; da ga ne bomo dobili nazaj, nam je te dni sporočil zunanji minister. Današnji zunanji minister, ki nam sporoča, da denarja ne bo nazaj, je bil leta 2010 na sveže odstopljeni minister iz resorja za okolje in prostor … leto pozneje pa je z odhodom Desusa tisto vlado sesul. Če Karl reče, da denarja ne bo nazaj, gre za zaupanja vreden vir, brez dvoma. Bil je zraven.
Problem pa je v tem: če bi leta 2010 razpisali ne referendum, temveč anketo, med slovenskimi volivci s vprašanjem: “Ali mislite, da nam bodo Grki denar kdaj vrnili?” bi bil odgovor, predvidevamo, 90-ih odstotkov državljanov enoznačni in odločni: “Ne!” Zakaj so elite tedaj menile, ali so morale meniti, ali so menile s figo v žepu, ali pa preprosto niso imele pojma, da bomo denar dobili nazaj, sicer ne vemo – ampak poglejmo absurdnost situacije v kombinaciji z namišljeno anketo.
Leta 2010 devetdeset odstotkov odraslih Slovencev na anketno vprašanje “Ali menite, da nam bodo Grki posojeni denar kdaj vrnili” odgovori z: “Ne“, pet let pozneje pa Karel Erjavec izjavi:”Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Teorija zdrži celo preizkus, kot ga delamo pri matematiki. Če bi leta 2010 ljudi vprašali: “Ali menite, da lahko pozabimo na denar, ki smo ga posodili Grčiji?” devetdeset odstotkov Slovencev odgovori z: “Da.” In potem čez pet let Karl: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.”
Hudomušno bi lahko dodali, da je reakcijski čas vrhunskega slovenskega politika pet let, ampak nismo tukaj za to, da bi bili hudomušni … tu smo, da analiziramo.
Torej; leta 2010 nas nihče ni demokratično vprašal, če smo denar voljni posoditi. Grki pa se ta teden demokratično odločajo, če nam ga bodo voljni vrniti. In ob tem nas še pokarajo, da se ostali Evropejci odvračamo od demokratičnih načel. Glede tega pa imajo popolnoma prav.
Če bi nas leta 2010 demokratično povprašali o kreditu, ga ne bi dobili. Pa ne zaradi pomanjkanja solidarnosti, temveč zaradi prevlade zdrave pameti v evropskem človeku! Če kdo, potem današnje generacije Slovencev vemo, kako je živeti v razmerah stalne in vseobsegajoče gospodarsko-finančne krize, ki je zaznamovala našo mladost. In tudi vemo, da monetarne čarovnije nikoli ne prinesejo rešitve; to prinese samoočiščevalna refleksija celotne družbe …
À propos ministru Erjavcu: “Če nas nihče ni vprašal, ko smo ga dali, potem nas niti ni treba obveščati, da ga ne bo nazaj.“
Pa še en element v vsej posojilodajalski zgodbi je nekoliko sumljiv; povprečen državljan, kot ta, ki ustvarja to oddajo, nima pojma o zapletenih javnih financah – sploh, če so v Grčiji. Niti nima pojma o zapletenih mednarodnih finančnih tokovih, a nekaj dejstev je jasnih; javnofinančna slika v Grčiji je bila že leta 2010 katastrofalna, pet let pozneje je le še bolj katastrofalna.
Scenarij, ki se te dni odvija pred našimi očmi, je bil jasno nakazan in preigran že leta 2010 in dovolj je bilo samo slediti medijem, ki niso bili pod vplivom ali evrokracije ali PR-ja ali raznoraznih interesnih združenj, pa se je jasno izrisala današnja slika. Leta 2015 o grški krizi ne vemo ničesar, česar nismo vedeli že leta 2010! Vključno z vzponom Sirize oziroma politične skupine tega tipa.
Izjava “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji,” izraža v svojem podtonu neko začudenje, po prostodušni naivnosti pa je samo primerljiva z izjavo: “Zunaj močno dežuje, verjetno bodo ceste mokre in spolzke!”
Korektna izjava sicer ministra Križaniča leta 2010 bi bila: “Posodili bomo denar Grčiji, verjetno lahko pozabimo nanj!” S tem ne bi sicer povedal nič revolucionarnega, vsekakor pa bi uradno stališče vlade približal javnemu mnenju – če bi to komurkoli sploh koristilo.
Internet je hudič! Dovolj je nekaj klikov in danes se lahko samo resignirano nasmihamo neumnostim, ki sta jih leta 2010 klatila Križanič in Pahor. Apologeti sicer porečejo, da so njuna takratna stališča videti neumna s sedanjega vidika, ko poznamo preteklost. A če si kot finančni minister leta 2010 pričakoval vračilo posojila v sedmih letih, razlika ene odsotne (odstotne?) točke med najetjem posojila in med grškim vračilom pa je javnofinančna božanstva celo zazibala v prepričanju, kako bomo med celotno akcijo veselo služili, nisi zastopal razumnega stališča. Blago rečeno, podobno, kot če bi se na poti s krvodajalske akcije ponesrečil in se veselil, da si dobil več krvi, kot si je bil dal!
Politične elite so se te dni v zenitu grške krize, vodene s forumskimi komentarji, lepo razdelile po oboku parlamentarne zakotnosti. Ampak, kar res čudi, je, da desetletja gradi slovenska zunanja politika svoj kredo na stališču, da smo most med vzhodom in zahodom. Ker menda poznamo Balkan, saj smo bili neprostovoljno potegnjeni v njegov politični blodnjak, smo voljni svoje temne izkušnje deliti s civilizacijsko naprednejšimi zahodnjaki. In severnjaki. Potem pa nas, kot kaže lestvica izpostavljenosti grškemu dolgu, Balkanci nategnejo najbolj od vseh.
P.S.: Če pa kdo meni, da te misli vključujejo premalo empatije do Grčije in Grkov, naj preveri brezup, v katerem životari slovenska provinca.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov