Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice
V juliju umirimo hiteči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk.
Na začetku vsega so kuharske oddaje. Hrana je že tako ali tako na začetku in koncu življenja; tako je povsem običajno, da je vsako pojavljanje hrane izven lonca obsojeno na takojšnji uspeh. Ampak zakaj šele v zadnjih letih sledimo neverjetnemu naraščanju števila televizijskih kuharskih oddaj? Kuhanje v medijih je staro prav toliko kot mediji, da ne bajamo o tem, kako sta kuhanje in opisovanje hrane stara toliko kot pisana beseda sama. A po tem, ko sta se v kuhinji usodno srečali hrenovka in gorčica, sta se izven kuhinje usodno srečala kuhanje in tekmovanje. Recept za planetarni uspeh pa je združitev resničnostnih šovov in kuhanja.
Da smo v naši skromni redakciji navdušenci nad resničnostnimi šovi, smo že večkrat jasno poudarili. Gre za enega najpomembnejših izumov sodobnosti, za najčistejšo mogočo industrijo, za čisto energijo, za medijski perpetuum mobile. Vzamemo naključnega mimoidočega in ta nam s svojimi tovariši prinaša čisti dobiček. Pa ne samo mediju – prinaša ga oglaševalcem, podjetjem, ki so oglaševana in predvsem mobilnim in stacionarnim operaterjem.
Pri kuharskih oddajah je sicer nekoliko hecno, da imajo poštarji, ki prenašajo signale, več od njih kot gostinstvo, a to so nepomembne malenkosti. Poudarek, na katerega opozarjamo poslušalstvo, je predvsem v tem, da gre pri resničnostnih kuharskih oddajah za čisti zaslužek večjega števila podjetij, ki posledično več zaposlujejo, ob tem pa nismo priča izkoriščanju surovin, nobenemu onesnaževanju: denar prihaja dobesedno iz nič, če izvzamemo, da so v produkcijo vložena človeška življenja, človeške usode, ki praviloma po oddaji priletijo nazaj v realnost vsakdana. A če nam sistem že uničuje življenje, lahko občutimo vsaj nekaj slasti, da nam ga uničuje javno.
Kuharske resničnostne oddaje nosijo s seboj veliko dobrega: povečujejo našo zanimanje za gastronomijo, širijo vedenje o kulturi prehranjevanja in so zabavne za gledanje na televiziji. A kot vse v medijih, niso povsem brez greha. Prva nenavadnost, ki jo opazi tečnoba, je televizijski medij. Ki je izrazito neprimeren za propagiranje kuhanja. Kot vsi mediji sicer radijski še najbolj, a tokrat ne bomo pometali pred svojim pragom. Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Televizijskega kuhanja ne moremo okusiti in povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata in s tem se v svetu zaznav televizijsko kuhanje na korak približa televizijski spolnosti. Le da velja spolnost na televiziji za pornografijo, kuhanje pa za umetnost. Ampak kljub temu, da ne vemo, kakšnega okusa je jed in ali smrdi, se nad posameznimi televizijskimi kuharji navdušujemo. Kar je sicer simpatično, a na nekoliko globljem nivoju tudi škodljivo.
Kljub dramatičnemu vdoru televizijskega kuhanja v svet hrane je realnost žal drugačna. Cele generacije mladih ne znajo več kuhati. Sodobnost je pretrgala tisočletno nit, s katero so mame predajale kuharsko znanje hčeram in vsakodnevno, običajno kuhanje, tlaka če hočete, je v prostem padu. Kuharske oddaje mogoče mobilizirajo nove generacije zvezdniških chefov, ali v najboljšem primeru motivirajo za pripravo slavnostnih večerij – z ničemer pa ne prispevajo k vrnitvi redne, vsakodnevne priprave kuhane hrane. Ob današnjem tempu življenja je vsakodnevno kuhanje tlaka in civilizacija nam ponuja številne, preštevilne in v glavnem škodljive obvoznice. Naše prehranjevalne navade so se v odnosu na generacijo naših dedov dramatično poslabšale. Ne le odsotnost kuhanja doma, strmoglavila je tudi kvaliteta surovin. Ko gledamo nespretno reklamiranje prehrambenih izdelkov med televizijskimi kuharskimi oddajami nam je, vsaj tistim, ki nas ni strah kuhalnice, povsem jasno, da z nekaterimi od tistih surovin ni mogoče pripraviti okusne jedi!
Žal imamo za napisane trditve tudi zaskrbljujoč dokaz: naša dežela je v evropskem vrhu po debelosti med mladimi, ki je po navadi najboljši pokazatelj nezdravega ali vsaj napačnega načina prehranjevanja, nizke kulinarične kulture in prevlade hitre prehrane.
Za kaj takšnega kuharske oddaje neposredno niso krive, a zdi se, da bi tu in tam pozornost vsakdanji kuhinji gledalstvu dobro dela. Tako pa sledimo nenavadni preobrazbi kuhane hrane, ki je iz “porcij”, kar je bila enota za hrano v času naše mladosti, prešla na “krožnike”, kar postaja osnovna kulinarična enota sodobne, uspešne in urbane Slovenije.
Ob tem pa je treba opozoriti še na en, čeprav nekoliko populistični vidik. Slovenske televizijske postaje so se zapletle v nenavadno absurdnost! Na eni strani z neverjetno slastjo poročajo o bedi, revščini in pomanjkanju, ki je zajelo Slovenijo, takoj po reklamah pa predvajajo kuharsko oddajo, kjer v posmeh pomanjkanju kuharji pripravljajo pregrešno drage jedi, katerih smisel ni nasititi jedca, temveč mu omogočiti užitek med jedjo. S tem ni čisto nič narobe, le razkorak med bedo vsakdanjosti in hedonizmom elite je prikazan tako boleče, da ga vsaj nekoliko kritičen gledalec težko spregleda.
Skozi zgodovino se je hrana uravnoteženo vozila tako v vagonu umetnosti kot tudi v tistem preživetja. In kot naj bi mediji uravnotežili politiko, bi lahko z istim vatlom uravnotežili tudi hrano.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice
V juliju umirimo hiteči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk.
Na začetku vsega so kuharske oddaje. Hrana je že tako ali tako na začetku in koncu življenja; tako je povsem običajno, da je vsako pojavljanje hrane izven lonca obsojeno na takojšnji uspeh. Ampak zakaj šele v zadnjih letih sledimo neverjetnemu naraščanju števila televizijskih kuharskih oddaj? Kuhanje v medijih je staro prav toliko kot mediji, da ne bajamo o tem, kako sta kuhanje in opisovanje hrane stara toliko kot pisana beseda sama. A po tem, ko sta se v kuhinji usodno srečali hrenovka in gorčica, sta se izven kuhinje usodno srečala kuhanje in tekmovanje. Recept za planetarni uspeh pa je združitev resničnostnih šovov in kuhanja.
Da smo v naši skromni redakciji navdušenci nad resničnostnimi šovi, smo že večkrat jasno poudarili. Gre za enega najpomembnejših izumov sodobnosti, za najčistejšo mogočo industrijo, za čisto energijo, za medijski perpetuum mobile. Vzamemo naključnega mimoidočega in ta nam s svojimi tovariši prinaša čisti dobiček. Pa ne samo mediju – prinaša ga oglaševalcem, podjetjem, ki so oglaševana in predvsem mobilnim in stacionarnim operaterjem.
Pri kuharskih oddajah je sicer nekoliko hecno, da imajo poštarji, ki prenašajo signale, več od njih kot gostinstvo, a to so nepomembne malenkosti. Poudarek, na katerega opozarjamo poslušalstvo, je predvsem v tem, da gre pri resničnostnih kuharskih oddajah za čisti zaslužek večjega števila podjetij, ki posledično več zaposlujejo, ob tem pa nismo priča izkoriščanju surovin, nobenemu onesnaževanju: denar prihaja dobesedno iz nič, če izvzamemo, da so v produkcijo vložena človeška življenja, človeške usode, ki praviloma po oddaji priletijo nazaj v realnost vsakdana. A če nam sistem že uničuje življenje, lahko občutimo vsaj nekaj slasti, da nam ga uničuje javno.
Kuharske resničnostne oddaje nosijo s seboj veliko dobrega: povečujejo našo zanimanje za gastronomijo, širijo vedenje o kulturi prehranjevanja in so zabavne za gledanje na televiziji. A kot vse v medijih, niso povsem brez greha. Prva nenavadnost, ki jo opazi tečnoba, je televizijski medij. Ki je izrazito neprimeren za propagiranje kuhanja. Kot vsi mediji sicer radijski še najbolj, a tokrat ne bomo pometali pred svojim pragom. Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Televizijskega kuhanja ne moremo okusiti in povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata in s tem se v svetu zaznav televizijsko kuhanje na korak približa televizijski spolnosti. Le da velja spolnost na televiziji za pornografijo, kuhanje pa za umetnost. Ampak kljub temu, da ne vemo, kakšnega okusa je jed in ali smrdi, se nad posameznimi televizijskimi kuharji navdušujemo. Kar je sicer simpatično, a na nekoliko globljem nivoju tudi škodljivo.
Kljub dramatičnemu vdoru televizijskega kuhanja v svet hrane je realnost žal drugačna. Cele generacije mladih ne znajo več kuhati. Sodobnost je pretrgala tisočletno nit, s katero so mame predajale kuharsko znanje hčeram in vsakodnevno, običajno kuhanje, tlaka če hočete, je v prostem padu. Kuharske oddaje mogoče mobilizirajo nove generacije zvezdniških chefov, ali v najboljšem primeru motivirajo za pripravo slavnostnih večerij – z ničemer pa ne prispevajo k vrnitvi redne, vsakodnevne priprave kuhane hrane. Ob današnjem tempu življenja je vsakodnevno kuhanje tlaka in civilizacija nam ponuja številne, preštevilne in v glavnem škodljive obvoznice. Naše prehranjevalne navade so se v odnosu na generacijo naših dedov dramatično poslabšale. Ne le odsotnost kuhanja doma, strmoglavila je tudi kvaliteta surovin. Ko gledamo nespretno reklamiranje prehrambenih izdelkov med televizijskimi kuharskimi oddajami nam je, vsaj tistim, ki nas ni strah kuhalnice, povsem jasno, da z nekaterimi od tistih surovin ni mogoče pripraviti okusne jedi!
Žal imamo za napisane trditve tudi zaskrbljujoč dokaz: naša dežela je v evropskem vrhu po debelosti med mladimi, ki je po navadi najboljši pokazatelj nezdravega ali vsaj napačnega načina prehranjevanja, nizke kulinarične kulture in prevlade hitre prehrane.
Za kaj takšnega kuharske oddaje neposredno niso krive, a zdi se, da bi tu in tam pozornost vsakdanji kuhinji gledalstvu dobro dela. Tako pa sledimo nenavadni preobrazbi kuhane hrane, ki je iz “porcij”, kar je bila enota za hrano v času naše mladosti, prešla na “krožnike”, kar postaja osnovna kulinarična enota sodobne, uspešne in urbane Slovenije.
Ob tem pa je treba opozoriti še na en, čeprav nekoliko populistični vidik. Slovenske televizijske postaje so se zapletle v nenavadno absurdnost! Na eni strani z neverjetno slastjo poročajo o bedi, revščini in pomanjkanju, ki je zajelo Slovenijo, takoj po reklamah pa predvajajo kuharsko oddajo, kjer v posmeh pomanjkanju kuharji pripravljajo pregrešno drage jedi, katerih smisel ni nasititi jedca, temveč mu omogočiti užitek med jedjo. S tem ni čisto nič narobe, le razkorak med bedo vsakdanjosti in hedonizmom elite je prikazan tako boleče, da ga vsaj nekoliko kritičen gledalec težko spregleda.
Skozi zgodovino se je hrana uravnoteženo vozila tako v vagonu umetnosti kot tudi v tistem preživetja. In kot naj bi mediji uravnotežili politiko, bi lahko z istim vatlom uravnotežili tudi hrano.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov