Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali so postavljene zato, da oni ne morejo noter, ali zato, da mi ne moremo ven?
Mediji lažemo, za to spoznanje ni treba daleč. Recimo, ali ste morebiti prebrali v kateri veleslavnih filmskih kritik novega Jamesa Bonda, da je v nekaj kadrih ubogi Bond neverjetno podoben Borutu Pahorju? Če bi bili mediji resnicoljubni, kot se spodobi, bi raziskali, ali je res šlo za Pahorja, ki mu manjka le še Bond, pa bi opravljal vse poklice na planetu, ali pa je šlo za naključje. In medtem ko s to bombico zapuščamo filmske kritike, naj se praskajo po zamaščenem lasišču, si poglejmo zgodbo o ograji:
Največja zadrega je na ravni jezika … Satiriki se po malem norčujejo, ker je ne poimenujemo s pravim imenom, saj prihodnji ograji ali žici ali mreži oblastniki pravijo tehnična ovira! Kar je načeloma res smešno, vendar če poznamo nesmrtni izrek: “Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo”, vemo, da gre za razliko med pojavom in bistvom.
In ograja je ograja, ne glede na to, kako jo imenujemo.
Ni pa ta ugotovitev srčika našega izvajanja. Za pomik proti središču zadrege je treba k pomembni in premalo upoštevani vedi, k psiholingvistiki. Saj poznate legende o tem, kako imajo Eskimi sto izrazov o snegu, Beduini pa o pesku in tako naprej in nazaj po spolzki povezavi med stvarstvom in jezikom? In Slovenci nimamo ne snega ne peska v izobilju, imamo pa na milijone ograj! Tako bi bilo logično, da tehnične ovire razumemo povsem naravno, ne pa cinično in zasmehljivo, kot jih skušajo prikazati pretirano liberalni intelektualci.
Torej: ograja, ograda, meja, plot, planke, ograd, živa meja, zid, branik, če naštejemo le nekaj izrazov za najbolj priljubljeno slovensko zabavo, ki je ograjevanje. Ker če vsaj malo spremljamo razprave in sodbe slovenskih sodišč, kmalu ugotovimo, da se jih velika večina dogaja okoli ograj in plotov, mej in razmejitev med sosedi, stanovanji, hišami, vasmi in mesti. Povedano drugače: ko so padle zunanje meje, so se notranje učvrstile s toliko večjim veseljem. Bojni klic sodobnega razsvetljenstva »meje so v glavah« v slovenskem primeru niti po naključju ne velja. Meje niso v glavah, temveč so v katastrih in v zemljiškoknjižnih izpiskih in v oporokah in v ločitvah … meje so povsod in med mejami so ograje. Zato je smešno, da želi vlada kupiti najnovejšo ograjo v tujini. Kako boš prodal ograjo ograjevalcu, ki si je preklemano reč izmislil!
Ker pa je vseeno nerodno, da za ograje ali plotove uporabljamo arhaično terminologijo, ki se je rodila skupaj z jezikom samim, je povsem logično, da je z razvijajočim se jezikom napočil tudi čas nove terminologije. In kot sosedje ne kričijo več “I, kam bi del“, temveč se z elektronskim podpisom prijavijo v sodno dvorano, tako je treba izreko posodobiti … od tod potem izraz tehnična ovira, ki ograjo postavi v sodoben, napreden in z duhom časa usklajen psiholingvistični koncept.
Sklepamo, da so izumitelji izraza hoteli pokazati na razliko med Sotlo, po kateri brodijo begunci in je naravna ovira, in med ograjo, ki je umetna ovira. Ampak ker umetna ali industrijska ovira zveni preveč brezosebno, so uporabili izraz tehnična ovira. Predvidevamo, da je izraz nastal na jezikoslovnem oddelku Notranjega ministrstva, kjer so policijski slavisti že skovali izraz za ovire, ki predrejo gume bežečemu avtomobilu in ga tako ustavijo … Imenujejo jih tehnična prisilna sredstva, tako da se je zdelo poimenovanje ograje, ki bo simbolno predrla gume in ustavila begunski val, s tehnično oviro povsem primerno.
Od lingvistike pa h globalni politiki. Zakaj je tako nerodno izreči besedo ograja? Jasno, ker s širjenjem ograj in bodečih žic po evropskih mejah simbolno in tudi pravno pade vse, za kar si je združena Evropa prizadevala. Evropa z ograjami postane spet razdružena in veliki projekt se sesuje sam vase; ob tem pa se najverjetneje zgodi kup neprijetnosti, saj imamo Evropejci že od Rima sem izjemno samosvoj način zarisovanja novih meja. Da ne govorimo o zadregi tistih, ki so si skovali svoj politični kredo na kritiki z žicami in stražnicami obdanih totalitarizmov – zdaj pa bi se morali podpisati pod enake ukrepe, pod kakršne se je podpisoval recimo Josip Visarjonovič. To pa bi bilo za zadnja poglavja že naročenih biografij zelo slabo … Prav zaradi teh in podobnih zadreg gre evropski politični eliti izraz ograja težje po grlu kot otroku ajdovi žganci.
Pa še na eno svetohlinsko priliko je treba opozoriti. Slovenci brez ograj živimo le droben trenutek glede na dolžino življenja našega naroda. Teh nekaj brezograjnih let od uveljavitve Schengena sem je, kot kaže, le kratek predah; stoletja pred tem smo namreč živeli znotraj socialnih, razrednih in povsem stvarnih ograj. Le ena generacija do zdaj se je rodila v slovenski svet brez ograj, vsi drugi smo preživeli svoj vek znotraj njih. Zato je naše zgražanje nad ograjami bolj kot ne akademsko; telesa in možgani pa še predobro vedo, kako se lahko in kako se ne sme živeti znotraj ograj.
In kot pri vsaki z ograjo opasani meji se bomo v prihodnjih dneh s pogledom na tehnične ovire spraševali tisto osnovno absurdno vprašanje: ali so postavljene zato, da oni ne morejo noter, ali zato, da mi ne moremo ven?
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ali so postavljene zato, da oni ne morejo noter, ali zato, da mi ne moremo ven?
Mediji lažemo, za to spoznanje ni treba daleč. Recimo, ali ste morebiti prebrali v kateri veleslavnih filmskih kritik novega Jamesa Bonda, da je v nekaj kadrih ubogi Bond neverjetno podoben Borutu Pahorju? Če bi bili mediji resnicoljubni, kot se spodobi, bi raziskali, ali je res šlo za Pahorja, ki mu manjka le še Bond, pa bi opravljal vse poklice na planetu, ali pa je šlo za naključje. In medtem ko s to bombico zapuščamo filmske kritike, naj se praskajo po zamaščenem lasišču, si poglejmo zgodbo o ograji:
Največja zadrega je na ravni jezika … Satiriki se po malem norčujejo, ker je ne poimenujemo s pravim imenom, saj prihodnji ograji ali žici ali mreži oblastniki pravijo tehnična ovira! Kar je načeloma res smešno, vendar če poznamo nesmrtni izrek: “Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo”, vemo, da gre za razliko med pojavom in bistvom.
In ograja je ograja, ne glede na to, kako jo imenujemo.
Ni pa ta ugotovitev srčika našega izvajanja. Za pomik proti središču zadrege je treba k pomembni in premalo upoštevani vedi, k psiholingvistiki. Saj poznate legende o tem, kako imajo Eskimi sto izrazov o snegu, Beduini pa o pesku in tako naprej in nazaj po spolzki povezavi med stvarstvom in jezikom? In Slovenci nimamo ne snega ne peska v izobilju, imamo pa na milijone ograj! Tako bi bilo logično, da tehnične ovire razumemo povsem naravno, ne pa cinično in zasmehljivo, kot jih skušajo prikazati pretirano liberalni intelektualci.
Torej: ograja, ograda, meja, plot, planke, ograd, živa meja, zid, branik, če naštejemo le nekaj izrazov za najbolj priljubljeno slovensko zabavo, ki je ograjevanje. Ker če vsaj malo spremljamo razprave in sodbe slovenskih sodišč, kmalu ugotovimo, da se jih velika večina dogaja okoli ograj in plotov, mej in razmejitev med sosedi, stanovanji, hišami, vasmi in mesti. Povedano drugače: ko so padle zunanje meje, so se notranje učvrstile s toliko večjim veseljem. Bojni klic sodobnega razsvetljenstva »meje so v glavah« v slovenskem primeru niti po naključju ne velja. Meje niso v glavah, temveč so v katastrih in v zemljiškoknjižnih izpiskih in v oporokah in v ločitvah … meje so povsod in med mejami so ograje. Zato je smešno, da želi vlada kupiti najnovejšo ograjo v tujini. Kako boš prodal ograjo ograjevalcu, ki si je preklemano reč izmislil!
Ker pa je vseeno nerodno, da za ograje ali plotove uporabljamo arhaično terminologijo, ki se je rodila skupaj z jezikom samim, je povsem logično, da je z razvijajočim se jezikom napočil tudi čas nove terminologije. In kot sosedje ne kričijo več “I, kam bi del“, temveč se z elektronskim podpisom prijavijo v sodno dvorano, tako je treba izreko posodobiti … od tod potem izraz tehnična ovira, ki ograjo postavi v sodoben, napreden in z duhom časa usklajen psiholingvistični koncept.
Sklepamo, da so izumitelji izraza hoteli pokazati na razliko med Sotlo, po kateri brodijo begunci in je naravna ovira, in med ograjo, ki je umetna ovira. Ampak ker umetna ali industrijska ovira zveni preveč brezosebno, so uporabili izraz tehnična ovira. Predvidevamo, da je izraz nastal na jezikoslovnem oddelku Notranjega ministrstva, kjer so policijski slavisti že skovali izraz za ovire, ki predrejo gume bežečemu avtomobilu in ga tako ustavijo … Imenujejo jih tehnična prisilna sredstva, tako da se je zdelo poimenovanje ograje, ki bo simbolno predrla gume in ustavila begunski val, s tehnično oviro povsem primerno.
Od lingvistike pa h globalni politiki. Zakaj je tako nerodno izreči besedo ograja? Jasno, ker s širjenjem ograj in bodečih žic po evropskih mejah simbolno in tudi pravno pade vse, za kar si je združena Evropa prizadevala. Evropa z ograjami postane spet razdružena in veliki projekt se sesuje sam vase; ob tem pa se najverjetneje zgodi kup neprijetnosti, saj imamo Evropejci že od Rima sem izjemno samosvoj način zarisovanja novih meja. Da ne govorimo o zadregi tistih, ki so si skovali svoj politični kredo na kritiki z žicami in stražnicami obdanih totalitarizmov – zdaj pa bi se morali podpisati pod enake ukrepe, pod kakršne se je podpisoval recimo Josip Visarjonovič. To pa bi bilo za zadnja poglavja že naročenih biografij zelo slabo … Prav zaradi teh in podobnih zadreg gre evropski politični eliti izraz ograja težje po grlu kot otroku ajdovi žganci.
Pa še na eno svetohlinsko priliko je treba opozoriti. Slovenci brez ograj živimo le droben trenutek glede na dolžino življenja našega naroda. Teh nekaj brezograjnih let od uveljavitve Schengena sem je, kot kaže, le kratek predah; stoletja pred tem smo namreč živeli znotraj socialnih, razrednih in povsem stvarnih ograj. Le ena generacija do zdaj se je rodila v slovenski svet brez ograj, vsi drugi smo preživeli svoj vek znotraj njih. Zato je naše zgražanje nad ograjami bolj kot ne akademsko; telesa in možgani pa še predobro vedo, kako se lahko in kako se ne sme živeti znotraj ograj.
In kot pri vsaki z ograjo opasani meji se bomo v prihodnjih dneh s pogledom na tehnične ovire spraševali tisto osnovno absurdno vprašanje: ali so postavljene zato, da oni ne morejo noter, ali zato, da mi ne moremo ven?
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Neveljaven email naslov