Ali so postavljene zato, da oni ne morejo noter, ali zato, da mi ne moremo ven?

Mediji lažemo, za to spoznanje ni treba daleč. Recimo, ali ste morebiti prebrali v kateri veleslavnih filmskih kritik novega Jamesa Bonda, da je v nekaj kadrih ubogi Bond neverjetno podoben Borutu Pahorju? Če bi bili mediji resnicoljubni, kot se spodobi, bi raziskali, ali je res šlo za Pahorja, ki mu manjka le še Bond, pa bi opravljal vse poklice na planetu, ali pa je šlo za naključje. In medtem ko s to bombico zapuščamo filmske kritike, naj se praskajo po zamaščenem lasišču, si poglejmo zgodbo o ograji:

Največja zadrega je na ravni jezika … Satiriki se po malem norčujejo, ker je ne poimenujemo s pravim imenom, saj prihodnji ograji ali žici ali mreži oblastniki pravijo tehnična ovira! Kar je načeloma res smešno, vendar če poznamo nesmrtni izrek: “Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo”, vemo, da gre za razliko med pojavom in bistvom.

In ograja je ograja, ne glede na to, kako jo imenujemo.

Ni pa ta ugotovitev srčika našega izvajanja. Za pomik proti središču zadrege je treba k pomembni in premalo upoštevani vedi, k psiholingvistiki. Saj poznate legende o tem, kako imajo Eskimi sto izrazov o snegu, Beduini pa o pesku in tako naprej in nazaj po spolzki povezavi med stvarstvom in jezikom? In Slovenci nimamo ne snega ne peska v izobilju, imamo pa na milijone ograj! Tako bi bilo logično, da tehnične ovire razumemo povsem naravno, ne pa cinično in zasmehljivo, kot jih skušajo prikazati pretirano liberalni intelektualci.

Torej: ograja, ograda, meja, plot, planke, ograd, živa meja, zid, branik, če naštejemo le nekaj izrazov za najbolj priljubljeno slovensko zabavo, ki je ograjevanje. Ker če vsaj malo spremljamo razprave in sodbe slovenskih sodišč, kmalu ugotovimo, da se jih velika večina dogaja okoli ograj in plotov, mej in razmejitev med sosedi, stanovanji, hišami, vasmi in mesti. Povedano drugače: ko so padle zunanje meje, so se notranje učvrstile s toliko večjim veseljem. Bojni klic sodobnega razsvetljenstva »meje so v glavah« v slovenskem primeru niti po naključju ne velja. Meje niso v glavah, temveč so v katastrih in v zemljiškoknjižnih izpiskih in v oporokah in v ločitvah … meje so povsod in med mejami so ograje. Zato je smešno, da želi vlada kupiti najnovejšo ograjo v tujini. Kako boš prodal ograjo ograjevalcu, ki si je preklemano reč izmislil!

Ker pa je vseeno nerodno, da za ograje ali plotove uporabljamo arhaično terminologijo, ki se je rodila skupaj z jezikom samim, je povsem logično, da je z razvijajočim se jezikom napočil tudi čas nove terminologije. In kot sosedje ne kričijo več “I, kam bi del“, temveč se z elektronskim podpisom prijavijo v sodno dvorano, tako je treba izreko posodobiti … od tod potem izraz tehnična ovira, ki ograjo postavi v sodoben, napreden in z duhom časa usklajen psiholingvistični koncept.

Sklepamo, da so izumitelji izraza hoteli pokazati na razliko med Sotlo, po kateri brodijo begunci in je naravna ovira, in med ograjo, ki je umetna ovira. Ampak ker umetna ali industrijska ovira zveni preveč brezosebno, so uporabili izraz tehnična ovira. Predvidevamo, da je izraz nastal na jezikoslovnem oddelku Notranjega ministrstva, kjer so policijski slavisti že skovali izraz za ovire, ki predrejo gume bežečemu avtomobilu in ga tako ustavijo … Imenujejo jih tehnična prisilna sredstva, tako da se je zdelo poimenovanje ograje, ki bo simbolno predrla gume in ustavila begunski val, s tehnično oviro povsem primerno.

Od lingvistike pa h globalni politiki. Zakaj je tako nerodno izreči besedo ograja? Jasno, ker s širjenjem ograj in bodečih žic po evropskih mejah simbolno in tudi pravno pade vse, za kar si je združena Evropa prizadevala. Evropa z ograjami postane spet razdružena in veliki projekt se sesuje sam vase; ob tem pa se najverjetneje zgodi kup neprijetnosti, saj imamo Evropejci že od Rima sem izjemno samosvoj način zarisovanja novih meja. Da ne govorimo o zadregi tistih, ki so si skovali svoj politični kredo na kritiki z žicami in stražnicami obdanih totalitarizmov – zdaj pa bi se morali podpisati pod enake ukrepe, pod kakršne se je podpisoval recimo Josip Visarjonovič. To pa bi bilo za zadnja poglavja že naročenih biografij zelo slabo … Prav zaradi teh in podobnih zadreg gre evropski politični eliti izraz ograja težje po grlu kot otroku ajdovi žganci.

Pa še na eno svetohlinsko priliko je treba opozoriti. Slovenci brez ograj živimo le droben trenutek glede na dolžino življenja našega naroda. Teh nekaj brezograjnih let od uveljavitve Schengena sem je, kot kaže, le kratek predah; stoletja pred tem smo namreč živeli znotraj socialnih, razrednih in povsem stvarnih ograj. Le ena generacija do zdaj se je rodila v slovenski svet brez ograj, vsi drugi smo preživeli svoj vek znotraj njih. Zato je naše zgražanje nad ograjami bolj kot ne akademsko; telesa in možgani pa še predobro vedo, kako se lahko in kako se ne sme živeti znotraj ograj.

In kot pri vsaki z ograjo opasani meji se bomo v prihodnjih dneh s pogledom na tehnične ovire spraševali tisto osnovno absurdno vprašanje: ali so postavljene zato, da oni ne morejo noter, ali zato, da mi ne moremo ven?