Preden nove generacije naših otrok pomečemo v globalno mesoreznico, poskušajmo vsaj s pamfletom ali dvema preprečiti to, čemur celo nezmotljivi Frančišek pravi tretja svetovna vojna.

V kritičnih časih se zdi zelo pomembno, kdo narod vodi

“Treba bo na vojsko,” modrujejo dedje za pečjo in res se zdi, kot da se civilizacija sesuva sama vase. A še preden nove generacije naših otrok pomečemo v globalno mesoreznico, poskušajmo vsaj s pamfletom ali dvema preprečiti to, čemur celo nezmotljivi Frančišek pravi tretja svetovna vojna.

V kritičnih časih se zdi zelo pomembno, kdo posamezni narod vodi. Voditelji so v času napredka in miru samo medijske lutke, a čas vojne in uničenja praviloma rodi moralno trdne in jekleno odločne može … Kajti ne smemo pozabiti: z nesposobnim in omejenim voditeljem se je vse skupaj tudi začelo.

Posnetek Georga W., kako nemo strmi predse, ko mu povedo za dvojčka, bo šel v kolektivno zavest naše ere. Podoba omejenca, ki ga je v podobi zgodovine dohitela usoda … Po domače: kaj lahko pričakujemo od voditeljev zdaj, ko je kakec resnično priletel v ventilator?

Zadnjič je bila slovesna proslava. Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je organiziralo slovesnost ob 25. obletnici odločitve za slovensko samostojnost. Vsega tega ne bi vedeli, če nam ne bi nacionalna televizija blagohotno omogočila prenosa prireditve iz Poljč.

Da ne gremo pregloboko v podrobnosti; kolikor je znano, so se slovenski osamosvojitelji med seboj sprli, tako da niti natančno ne vemo, kdo je bolj pravi osamosvojitelj! Podoba je le, da z negovanjem spomina na osamosvojitev prav ta spomin pravzaprav skrunijo. Tako v mislih kot – glede na številne zapornike v prvih vrstah proslave – tudi v dejanjih. In med temi, vsaj za slovensko pravosodje vprašljivimi liki slovenske osamosvojitve sedi predsednik republike. Moder, strpen in spraven …

Na proslavi je bil, kot se za proslavo spodobi, tudi slavnostni govornik. Eden tistih, ki so politiko razočarano zapustili takoj po osamosvojitvi. Cela vrsta je teh razočarancev, ki so pričakovali, da bo demokracija nekaj povsem drugega, kot se je nato izleglo. Drugače povedano: ko so se ti razočaranci goloroki podali v boj za demokracijo, so pozabili prebrati definicijo. Ali pa so jo prebrali, pa je niso razumeli.

Imamo proslavo in slavnostnega govornika in linolej na tleh zgodovinske dvorane v Poljčah in televizijski prenos. Govornik začne poetično, kmalu potem pa preide v dolgovezne SDS-ovske triade. Problem SDS-ovske izreke je preprosto dejstvo, da je s časom postala predvidljivo dolgočasna. To, kar je bilo v devetdesetih konspirativno, ob prelomu tisočletja prevratniško, za časa predsedovanja EU vizionarsko, je danes zaprašeno in dolgočasno.

In tako govornik frfota po SDS-ovskih registrih gor in dol, ko proti koncu pritisne do konca. Postane žaljiv, nato ksenofobičen in konča govor v čisti fašistoidni maniri. O tem, kako nas je Slovencev v Sloveniji vse manj in da bomo znova vstali in podobno.

Zdaj vse to govorjenje v svobodni družbi ni problematično in ni problematično celo, če takšne neumestnosti prenaša nacionalna televizija. Ne nazadnje ima prav ta televizija tudi zabavni program, ki je druga stran iste palice. Vsakdo, tudi razočarani zdravnik v podobi slavnostnega govorca, ima pravico do svobodnega izražanja misli. Če kaj, smo se v devetdesetih bojevali za svobodo govora, in če kaj, govornik uživa temeljni rezultat osamosvojitve, za katero trdi, da se je spridila.

Problem govora, problem proslave in problem Slovencev je v instituciji predsednika države. Ki sedi tam v prvi vrsti, moder in državniški, na kar smo ponosni. Na proslavo je prišel kot predsednik vseh Slovencev; kot hodi na proslave borcev in nekdanjih komunistov, mora hoditi tudi na proslave frakcije slovenske osamosvojitve. To sodi k službi, je čast in dolžnost predsednikovanja.

A govornik s skrajnimi stališči predsednika spravi v težave.

Borut posluša, ne trzne mu mišica na obrazu, a gotovo bije v sebi ljuti boj. Predvsem se sprašuje, ali je kot predsednik vseh Slovencev tudi predsednik skrajnih stališč. Kajti gre za velik filozofski problem, s katerim se je njega dni srečal tudi nemški predsednik Paul von Hindenburg.

Tudi on se ni mogel zadovoljivo odločiti, ali je kot predsednik vseh Nemcev tudi predsednik skrajnih stališč, in je raje umrl.

Gledalstvo proslave v Poljčah smo tako prikovani pred zaslon kot med najbolj napeto srhljivko. Čim bolj se govor bliža koncu, čim bolj govornik orgazmično dviguje Slovenijo iz pepela, tem bolj neprepoznaven izraz ima Pahor na obrazu. Z govorniškim klimaksom se v dvorani razleže aplavz in “Oh ne, samo tega ne!” zaploska tudi Pahor.

Pragmatična politika predsednika vseh Slovencev na tem mestu pravi: “I, kaj pa naj bi storil?“

Svobodomiselna Slovenija bi pričakovala predsednika, ki bi sredi govora vstal in odšel!

Ona druga Slovenija pa je dobila predsednika, ki je obsedel in ploskal!

Medklic: predsednik Pahor je po vseh anketah najbolj priljubljeni slovenski politik. Očitno je priljubljen zaradi tega, ker sedi in ploska vsem. Nepriljubljeni predsedniki vstanejo in odidejo.

A ta mali detajl na zakotni strankarski predstavi je le uvod v predsedniški vikend iz nočnih mor. Naslednjo uro je razneslo bombe po Parizu. Bombe so morile kot posledica skrajne ideologije, ki se je zaredila v zmedenih možganih razočarancev nad bogve čim. Predsednik Pahor se je vpisal v žalno knjigo na francoskem veleposlaništvu. Tokrat ni ploskal.

Potem je šel z našimi nogometaši v Ukrajino in na stadionu mahal z zastavo. In po porazu resignirano ugotovil, da Slovenci nismo nadljudje iz Poljč. Spet ni ploskal.

Prelomni časi zahtevajo odločne ljudi. Odločnost zahteva jasna stališča. Jasna stališča zahtevajo osebni pogum.