Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov