Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.
Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.
Apaška civilna iniciativa nam je pokazala, kako je mogoče demokratično blokirati demokracijo. Oziroma z drugimi besedami: neučinkovitost demokratičnega upravljavskega in političnega modela se najlepše dokaže z demokratičnimi sredstvi.
A na začetku moramo vseeno nekoliko razširiti obzorje. Torej v Apače. In v sosednje obmejne kraje, ki životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela. Tehnične podrobnosti so prezapletene za običajne medijske ljudi, tako ustvarjalce, kot uporabnike …
Zato na kratko: zaradi različnih davčnih modelov morajo dnevni migrantski delavci, ki delajo v sosednji Avstriji, živijo pa pri nas, plačevati nesorazmerno visoko dohodnino; tisti, ki pa so se po njihovem mnenju dvojnemu obdavčenju v preteklih letih izmikali, so dobili od FURSA te dni v poplačilo astronomske vsote. Sami smatrajo, da je to krivično, sedanja vlada z delom javnosti pa meni, da je takšno plačilo upravičeno. Ustavno sodišče je sedanji vladi in skeptični javnosti pred časom pritrdilo, ko je osebno davčno olajšavo, ki jim jo je odobrila Pahorjeva vlada, označilo kot neenakost pred zakonom in jo ukinilo.
Ustavno sodišče je menilo, da bi z davčnim popuščanjem migrantskim delavcem v neenakopravni položaj prišli v Sloveniji zaposleni rezidenti Republike Slovenije … Ker jih je ustavno sodišče razjezilo, so migrantski delavci uporabili ustavno pravico do referenduma in utišali ustavno sodišče. Očitno je tudi slovenska ustava palica z dvema koncema.
Danes se ne bomo opredeljevali do tega, kdo ima oziroma, kdo nima prav – samo toliko, da je na tehničnem nivoju, ki zahteva poglobljeno znanje o davčnih postopkih, vsa zgodba še najlažje opisljiva z večnim Kavljem 22. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je problem pereč že debelo desetletje in čeprav je že pred nekaj leti kazalo, da ga bodo rešili, je danes ponovno svež kot prve dni.
Prav zaradi dolgotrajnosti reševanja davčne zadrege pa se nepristranski opazovalec ne more znebiti vtisa, da ima pri brezbrižnem odnosu do problema prste vmes tudi moralna, medijska in politična centralizacija Slovenije.
Prvič; o številu dnevnih migrantov v republiko Avstrijo ni natančnih številk. O tako pomembni ekonomski kategoriji, kot so dnevne ekonomske migracije, imamo v Sloveniji samo grobo oceno.
Drugič; dnevni migranti prihajajo z obmejnih področij Prekmurja, Štajerske in Koroške. Praviloma iz najrevnejših in demografsko najbolj ranljivih predelov Slovenije. Najbrž tudi ni naključje, da so ta področja tako duhovno kot tudi po fizični razdalji najdlje od Ljubljane.
Tretjič; obmejne pokrajine slovenskega severovzhoda je vsakokratna slovenska oblast pustila propasti! Za razliko od Avstrije, ki na obmejna področja ogromno investira, da bi jih tako čim bolj utrdila, ob naših meji z Avstrijo državnih vlaganj praktično ni.
Petič; žalostne simbolike, ko je tudi na vrhuncu begunskega vala vsak dan iz Slovenije v Avstrijo migriralo vsaj enkrat več Slovencev kot Sircev, ni uvidel nihče.
Šestič; delavci migranti v veliki večini v Avstriji niso zaradi koristoljubja, temveč zaradi stiske.
Sedmič; z ogromnim povečanjem dnevnega migrantskega toka iz Slovenije v Avstrijo, od začetka krize 2008, se med obema sosedoma, oziroma med obema narodoma ponovno vzpostavljajo socialne prakse, za katere smo upali, da so se končale konec devetnajstega stoletja.
Če torej hočemo soditi, kdo so ljudje, ki s svojevrstno državno nepokorščino »rušijo državo,« kot so se dramatično odzvali mediji, bi morali najprej poznati okoliščine, ki so jih do tega pripeljale. Prav in narobe v tej migrantski zgodbi zgubita na pomenu z zadnjimi razkritji o sužnjelastniških praksah med slovenskimi delodajalci. Prav tako migrantsko-davčni prav in narobe izgubita pomen ob divjaških izplačilih akademskih elit ali tajkunskih milijonskih avanturah. Da se je država skozi FURS odločila za načelnost in vztrajanje pri črki zakona na eni najbolj ranljivih demografskih skupin, se zdi cinizem brez primere. In če je mogoče takšno državo blokirati s tem, da njeno neučinkovitost obrneš proti njej sami, se zdi domislica Apaške civilne iniciative res dobrodošla.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.
Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.
Apaška civilna iniciativa nam je pokazala, kako je mogoče demokratično blokirati demokracijo. Oziroma z drugimi besedami: neučinkovitost demokratičnega upravljavskega in političnega modela se najlepše dokaže z demokratičnimi sredstvi.
A na začetku moramo vseeno nekoliko razširiti obzorje. Torej v Apače. In v sosednje obmejne kraje, ki životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela. Tehnične podrobnosti so prezapletene za običajne medijske ljudi, tako ustvarjalce, kot uporabnike …
Zato na kratko: zaradi različnih davčnih modelov morajo dnevni migrantski delavci, ki delajo v sosednji Avstriji, živijo pa pri nas, plačevati nesorazmerno visoko dohodnino; tisti, ki pa so se po njihovem mnenju dvojnemu obdavčenju v preteklih letih izmikali, so dobili od FURSA te dni v poplačilo astronomske vsote. Sami smatrajo, da je to krivično, sedanja vlada z delom javnosti pa meni, da je takšno plačilo upravičeno. Ustavno sodišče je sedanji vladi in skeptični javnosti pred časom pritrdilo, ko je osebno davčno olajšavo, ki jim jo je odobrila Pahorjeva vlada, označilo kot neenakost pred zakonom in jo ukinilo.
Ustavno sodišče je menilo, da bi z davčnim popuščanjem migrantskim delavcem v neenakopravni položaj prišli v Sloveniji zaposleni rezidenti Republike Slovenije … Ker jih je ustavno sodišče razjezilo, so migrantski delavci uporabili ustavno pravico do referenduma in utišali ustavno sodišče. Očitno je tudi slovenska ustava palica z dvema koncema.
Danes se ne bomo opredeljevali do tega, kdo ima oziroma, kdo nima prav – samo toliko, da je na tehničnem nivoju, ki zahteva poglobljeno znanje o davčnih postopkih, vsa zgodba še najlažje opisljiva z večnim Kavljem 22. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je problem pereč že debelo desetletje in čeprav je že pred nekaj leti kazalo, da ga bodo rešili, je danes ponovno svež kot prve dni.
Prav zaradi dolgotrajnosti reševanja davčne zadrege pa se nepristranski opazovalec ne more znebiti vtisa, da ima pri brezbrižnem odnosu do problema prste vmes tudi moralna, medijska in politična centralizacija Slovenije.
Prvič; o številu dnevnih migrantov v republiko Avstrijo ni natančnih številk. O tako pomembni ekonomski kategoriji, kot so dnevne ekonomske migracije, imamo v Sloveniji samo grobo oceno.
Drugič; dnevni migranti prihajajo z obmejnih področij Prekmurja, Štajerske in Koroške. Praviloma iz najrevnejših in demografsko najbolj ranljivih predelov Slovenije. Najbrž tudi ni naključje, da so ta področja tako duhovno kot tudi po fizični razdalji najdlje od Ljubljane.
Tretjič; obmejne pokrajine slovenskega severovzhoda je vsakokratna slovenska oblast pustila propasti! Za razliko od Avstrije, ki na obmejna področja ogromno investira, da bi jih tako čim bolj utrdila, ob naših meji z Avstrijo državnih vlaganj praktično ni.
Petič; žalostne simbolike, ko je tudi na vrhuncu begunskega vala vsak dan iz Slovenije v Avstrijo migriralo vsaj enkrat več Slovencev kot Sircev, ni uvidel nihče.
Šestič; delavci migranti v veliki večini v Avstriji niso zaradi koristoljubja, temveč zaradi stiske.
Sedmič; z ogromnim povečanjem dnevnega migrantskega toka iz Slovenije v Avstrijo, od začetka krize 2008, se med obema sosedoma, oziroma med obema narodoma ponovno vzpostavljajo socialne prakse, za katere smo upali, da so se končale konec devetnajstega stoletja.
Če torej hočemo soditi, kdo so ljudje, ki s svojevrstno državno nepokorščino »rušijo državo,« kot so se dramatično odzvali mediji, bi morali najprej poznati okoliščine, ki so jih do tega pripeljale. Prav in narobe v tej migrantski zgodbi zgubita na pomenu z zadnjimi razkritji o sužnjelastniških praksah med slovenskimi delodajalci. Prav tako migrantsko-davčni prav in narobe izgubita pomen ob divjaških izplačilih akademskih elit ali tajkunskih milijonskih avanturah. Da se je država skozi FURS odločila za načelnost in vztrajanje pri črki zakona na eni najbolj ranljivih demografskih skupin, se zdi cinizem brez primere. In če je mogoče takšno državo blokirati s tem, da njeno neučinkovitost obrneš proti njej sami, se zdi domislica Apaške civilne iniciative res dobrodošla.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov