Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Neveljaven email naslov