Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov