Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov