Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Torta in svečke

21.06.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča

Ob prazniku ni, da bi preveč modrovali, raje pustimo državi, da naj vsaj za trenutek odloži delo in prisluhne.

Nova moda se je zaredila v teh prazničnih dneh. Mediji so prišli na originalno idejo in ob četrt stoletja samostojnosti poizvedujejo o preteklosti in prihodnosti naše mlade demokracije. Tisti bolj klasični vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice može in žene, ki so bili leta 91 zraven, kot se reče. “Kako je bilo takrat?” sprašujejo.

Tisti, usmerjeni v prihodnost, pa vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice mlajše ljudi in jih sprašujejo, kaj se bo zgodilo čez petindvajset let. “Kakšna bo Slovenija ob Abrahamu?” jih zanima.

Nekaterih nas nič ne vprašajo, zato kar neizzvani povejmo, kaj si mislimo. Mislimo pa si nič. Ker že pri ljudeh se je moda okroglih obletnic razpasla čez vse razumne meje in nekoč obveznemu Abrahamu so se pridružile trideset-, štirideset- in šestdesetletnice, da o osemnajstki sploh ne govorimo. In kakor pri ljudeh, tako tudi pri državah! Praznujemo vsako leto, vsakih pet let pa praznujemo še posebej srčno …

A vendar se poraja nekaj vprašanj: “Kakšna brezvezna obletnica pa je petindvajset let samostojnosti?” Zanimivo, da smo praznovanje petindvajsetletnice povzeli iz tradicionalnega praznovanja zakonske zveze, ki sega še v čase rimskega cesarstva. Po tej analogiji praznuje Slovenija te dni srebrno poroko! Viri pa ne poročajo, da bi se Slovenija leta 91 s kom poročila – še najmanj s svojimi državljani. Pa tudi če bi se, je vezati življenje države na trajanje zakona vsaj nenavadno, če že ne nevarno. Kajti tretjina zakonskih zvez gre v franže …

Kakorkoli. Četrt stoletja ni nikakršna referenca v resni družboslovni debati. “Srebrna poroka matere države” zveni kot tematski naslov orgije Katarine Velike. Če že praznujemo “na okroglo“, potem bi praznovali vsaj pol stoletja … ampak problem je v tem, da bo mnoge izmed nas, ki se danes repenčimo, čez petindvajset let zanimala samo žlica močnika! Ali pa še ta več ne. Bo pa ravno zaradi tega dejstva Slovenija takrat srečnejša.

Zdaj pa k dejstvom. Odnosi z javnostjo, ki so priredili vse te imenitne akcije o prihodnosti in preteklosti Slovenije, se danes praskajo po glavi. Namesto da bi javnost zapletli v vzvišene debate o preteklosti in prihodnosti, se ta poniglava javnost ves čas odziva s sedanjostjo. Povedano drugače: če pod članki o tem, kako je bilo pred dvajsetimi leti in zakaj je bilo tako, kot je bilo, prebereš komentarje, se ti strinjajo le v tem, da je danes slabo. In če te iste komentarje prebereš pod člankom, kjer si mlad intelektualec riše Slovenijo leta 2041, so pod člankom komentarji, ki se pritožujejo, da je danes slabo. Javnosti ne zanima Slovenija iz leta 1991, niti je ne zanima Slovenija leta 2041. Zanima jo Slovenija leta 2016 in še to tista nepraznična, vsakdanja Slovenija. Kot že tolikokrat, je edino otipljivo praznično vzdušje razočaranje, da je praznik med vikendom.

Vse to malodušje ob četrt stoletja samostojnosti lahko zvrnemo tudi na pomanjkanje domoljubja in kako bi se ga morali učiti v šolah, lahko pa poiščemo tudi bolj prozaične razloge … Elite so se s svojim zgledom četrt stoletja trudile omadeževati praznik! Dogodek sam je bil vzvišen, vse njegove praznične ponovitve pa bedne. Prepiri, podtikanja, vzporedne proslave, bojkoti in žalitve … 25. junij je doživel celotni arzenal slovenskega političnega primitivizma in zdaj, ko se je nekomu zazdelo, da je 25 let prelomnica in bodo prišli vsi ti pomembneži, je država vpoklicala vrhunske umetnike, novinarje, reklamarje in marketingarje, da dogodek olepšajo, kolikor je le mogoče. Kot bi mrtveca poskusili očediti za dve uri operne predstave. Praznik v medijih in znotraj institucij sistema je izmišljen svet, ki v realnosti ne obstaja. Je balon, ki ga bo razneslo takoj 26. junija in zato se zdi razumnemu sodelovanje v vsej tej šaradi nekoliko bedasto.

Ima pa takšno medijsko samoizpraševanje tudi pozitivno noto. Ob velikih mašah, kot je letošnja obletnica, se množica ljudi v medijih izrazi o državi, kar so mokre sanje vseh raziskovalcev javnih mnenj. In ni treba uporabljati zapletenih statističnih algoritmov, da takole čez prst ugotovimo, kako so Slovenci nezadovoljni s Slovenijo. “Hvala, ker ste vprašali!”

Vendar v takšnem referendumskem izrekanju leži kleč … Če se večina prebivalcev izrazi, kako je država zanič, se moramo po politološko vprašati, kaj je to država? Slovenci smo očitno veliki zagovorniki konstitutivne teorije države, saj se je za nas s priznanjem pred četrt stoletja država začela in očitno tudi končala. Naredili smo jo v enem samem zamahu in misel, da bi jo morali graditi vseh teh petindvajset let, ni skupna našemu narodnemu značaju ali pa prebivalstvu skozi politični sistem sploh ni bila predstavljena.

Zaradi mnenja, da je ustanovitev države biblijski, ne pa družboslovno-dialektični pojem, imamo z obletnicami tudi takšno veliko veselje. Kajti če bi državo razumeli kot posodo, ki jo je treba ves čas po malem polniti, saj ves čas po malem tudi pušča in bi se sprijaznili, da voda v njen ni vedno bistra, včasih celo pitna ne, bi bilo trenutkov v teh petindvajsetih  letih, vrednih praznovanja toliko, da bi slavnostne ceremonije na Trgu republike resnično izgubile ves smisel.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Torta in svečke

21.06.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča

Ob prazniku ni, da bi preveč modrovali, raje pustimo državi, da naj vsaj za trenutek odloži delo in prisluhne.

Nova moda se je zaredila v teh prazničnih dneh. Mediji so prišli na originalno idejo in ob četrt stoletja samostojnosti poizvedujejo o preteklosti in prihodnosti naše mlade demokracije. Tisti bolj klasični vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice može in žene, ki so bili leta 91 zraven, kot se reče. “Kako je bilo takrat?” sprašujejo.

Tisti, usmerjeni v prihodnost, pa vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice mlajše ljudi in jih sprašujejo, kaj se bo zgodilo čez petindvajset let. “Kakšna bo Slovenija ob Abrahamu?” jih zanima.

Nekaterih nas nič ne vprašajo, zato kar neizzvani povejmo, kaj si mislimo. Mislimo pa si nič. Ker že pri ljudeh se je moda okroglih obletnic razpasla čez vse razumne meje in nekoč obveznemu Abrahamu so se pridružile trideset-, štirideset- in šestdesetletnice, da o osemnajstki sploh ne govorimo. In kakor pri ljudeh, tako tudi pri državah! Praznujemo vsako leto, vsakih pet let pa praznujemo še posebej srčno …

A vendar se poraja nekaj vprašanj: “Kakšna brezvezna obletnica pa je petindvajset let samostojnosti?” Zanimivo, da smo praznovanje petindvajsetletnice povzeli iz tradicionalnega praznovanja zakonske zveze, ki sega še v čase rimskega cesarstva. Po tej analogiji praznuje Slovenija te dni srebrno poroko! Viri pa ne poročajo, da bi se Slovenija leta 91 s kom poročila – še najmanj s svojimi državljani. Pa tudi če bi se, je vezati življenje države na trajanje zakona vsaj nenavadno, če že ne nevarno. Kajti tretjina zakonskih zvez gre v franže …

Kakorkoli. Četrt stoletja ni nikakršna referenca v resni družboslovni debati. “Srebrna poroka matere države” zveni kot tematski naslov orgije Katarine Velike. Če že praznujemo “na okroglo“, potem bi praznovali vsaj pol stoletja … ampak problem je v tem, da bo mnoge izmed nas, ki se danes repenčimo, čez petindvajset let zanimala samo žlica močnika! Ali pa še ta več ne. Bo pa ravno zaradi tega dejstva Slovenija takrat srečnejša.

Zdaj pa k dejstvom. Odnosi z javnostjo, ki so priredili vse te imenitne akcije o prihodnosti in preteklosti Slovenije, se danes praskajo po glavi. Namesto da bi javnost zapletli v vzvišene debate o preteklosti in prihodnosti, se ta poniglava javnost ves čas odziva s sedanjostjo. Povedano drugače: če pod članki o tem, kako je bilo pred dvajsetimi leti in zakaj je bilo tako, kot je bilo, prebereš komentarje, se ti strinjajo le v tem, da je danes slabo. In če te iste komentarje prebereš pod člankom, kjer si mlad intelektualec riše Slovenijo leta 2041, so pod člankom komentarji, ki se pritožujejo, da je danes slabo. Javnosti ne zanima Slovenija iz leta 1991, niti je ne zanima Slovenija leta 2041. Zanima jo Slovenija leta 2016 in še to tista nepraznična, vsakdanja Slovenija. Kot že tolikokrat, je edino otipljivo praznično vzdušje razočaranje, da je praznik med vikendom.

Vse to malodušje ob četrt stoletja samostojnosti lahko zvrnemo tudi na pomanjkanje domoljubja in kako bi se ga morali učiti v šolah, lahko pa poiščemo tudi bolj prozaične razloge … Elite so se s svojim zgledom četrt stoletja trudile omadeževati praznik! Dogodek sam je bil vzvišen, vse njegove praznične ponovitve pa bedne. Prepiri, podtikanja, vzporedne proslave, bojkoti in žalitve … 25. junij je doživel celotni arzenal slovenskega političnega primitivizma in zdaj, ko se je nekomu zazdelo, da je 25 let prelomnica in bodo prišli vsi ti pomembneži, je država vpoklicala vrhunske umetnike, novinarje, reklamarje in marketingarje, da dogodek olepšajo, kolikor je le mogoče. Kot bi mrtveca poskusili očediti za dve uri operne predstave. Praznik v medijih in znotraj institucij sistema je izmišljen svet, ki v realnosti ne obstaja. Je balon, ki ga bo razneslo takoj 26. junija in zato se zdi razumnemu sodelovanje v vsej tej šaradi nekoliko bedasto.

Ima pa takšno medijsko samoizpraševanje tudi pozitivno noto. Ob velikih mašah, kot je letošnja obletnica, se množica ljudi v medijih izrazi o državi, kar so mokre sanje vseh raziskovalcev javnih mnenj. In ni treba uporabljati zapletenih statističnih algoritmov, da takole čez prst ugotovimo, kako so Slovenci nezadovoljni s Slovenijo. “Hvala, ker ste vprašali!”

Vendar v takšnem referendumskem izrekanju leži kleč … Če se večina prebivalcev izrazi, kako je država zanič, se moramo po politološko vprašati, kaj je to država? Slovenci smo očitno veliki zagovorniki konstitutivne teorije države, saj se je za nas s priznanjem pred četrt stoletja država začela in očitno tudi končala. Naredili smo jo v enem samem zamahu in misel, da bi jo morali graditi vseh teh petindvajset let, ni skupna našemu narodnemu značaju ali pa prebivalstvu skozi politični sistem sploh ni bila predstavljena.

Zaradi mnenja, da je ustanovitev države biblijski, ne pa družboslovno-dialektični pojem, imamo z obletnicami tudi takšno veliko veselje. Kajti če bi državo razumeli kot posodo, ki jo je treba ves čas po malem polniti, saj ves čas po malem tudi pušča in bi se sprijaznili, da voda v njen ni vedno bistra, včasih celo pitna ne, bi bilo trenutkov v teh petindvajsetih  letih, vrednih praznovanja toliko, da bi slavnostne ceremonije na Trgu republike resnično izgubile ves smisel.


21.04.2015

Polona Fijavž, Berlin

V 18. vzporednik se oglaša Polona Fijavž.


21.04.2015

Nafta in turisti

Glosa Marka Radmiloviča, ki je ne smete zamuditi.


14.04.2015

Telekom in Pivovarna

Torkova glosa Marka Radmiloviča.


07.04.2015

Vladni superjunaki

Ne zamudite glose Marka Radmiloviča!


31.03.2015

Malo manjši brat

Ne zamudite začinjene glose Marka Radmiloviča!


24.03.2015

Slovenska skrivna omrežja

V zapisih iz močvirja Marko Radmilovič tokrat razkriva, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Pa brez zamere!


17.03.2015

Planica, snežna kraljica

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.


17.03.2015

Planica, snežna kraljica

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.


17.03.2015

Planica, snežna kraljica

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.


10.03.2015

Nihanje med ošpicami in avtorskimi honorarji

Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.


10.03.2015

Nihanje med ošpicami in avtorskimi honorarji

Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.


03.03.2015

Naši mali sončki

Ne preslišite glose Marka Radmiloviča!


24.02.2015

Železna cesta 2015

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


17.02.2015

Televizijske zvezde

Glosa Marka Radmiloviča


10.02.2015

Vremenska napoved

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.02.2015

Licenca za modrece

Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" ali možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.


27.01.2015

Rock’n’roll na račun hiše

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


20.01.2015

Vojna peticij

Tokrat o vojni peticij, ki se je zanetila na naših tleh. Peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nednadoma nima več smisla. Ne razumemo torej osnov pisanja peticij.


13.01.2015

Nikoli ne zmaga pisec, ker vedno zmagajo bojevniki

Zapisi iz močvirja o terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo. Zakaj pero ne more premagati puške?


06.01.2015

Sindrom 2. januarja

Glosa Marka Radmiloviča


Stran 22 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov