Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Primerjamo Pahorja in Cerarja: predsednik se trudi, da bi ga imeli vsi radi, premier pa je do priljubljenosti brezbrižen.
Precej veliko, a začuda ne preveč komentirano presenečenje so nam te dni dostavili anketarji. Predsednik vlade se je namreč med politiki, ki vzbujajo največ zaupanja, zavihtel na prvo mesto. Od navdušenja je odpotoval na Japonsko.
O javnomnenjskih anketah si lahko marsikaj mislimo, ne moremo pa jih zanikati. V zadnjih desetletjih smo se naučili, kako delujejo, pa tudi tega, kako in kdaj jih je dobro izkoristiti, v glavnem za dnevnopolitične zadeve. A zadnji rezultati, ki kažejo priljubljenost Mira Cerarja, so vseeno nekoliko čudni. Oglejmo si njegov profil v teh anketah.
Na volitve je odšel kot ljubljenec anket in presenetil s še višjim rezultatom ob zmagi. Za začetno priljubljenost razen nekaj poti po Sloveniji, nastopov na televiziji, govorov in stiskov rok ni naredil kaj dosti. Navdušenje nad mladim, prodornim in novim je trajalo kakšno leto, potem pa je skupaj s stranko začel drseti navzdol. Tudi za drsenje, razen običajnega vodenja vlade, ni naredil kaj dosti. Dosegel je najnižjo točko, napovedovali so mu politično smrt in pozivali na predčasne volitve. A Miro Cerar spet ni naredil kaj dosti. Razen prispevka h konceptualni umetnosti na Slovenskem s tistim znamenitim listkom … Nato se mu je začela priljubljenost spet večati, dokler konec septembra po anketi Dela ni užival največ zaupanja med vsemi politiki. In za to še vedno ni naredil skoraj nič. Le preživel je običajne afere, običajna koalicijska trenja in običajne grožnje Karla Erjavca.
Ko rečemo “pasivnost”, mislimo predvsem njegovo nespretnost pri koketiranju z občinstvom. Ne hodi ravno spretno na velike veselice, ne udeležuje se megašportnih dogodkov, ne odpira cest; še z baskitaro v roki zgleda lesen. Ampak kljub vsemu je v dveh letih opravil pot od junaka do bedaka in nazaj. Pri tem pa je ves čas ostal enak. To pomeni, da se spreminja naš odnos do Cerarja, ne pa njegov do nas. Miro Cerar je konstanta, mi smo spremenljivka. Miro Cerar je sonce, mi pa krožimo okoli njega v elipsasti orbiti.
Kako si vse to razložiti? Resna politična analiza bi našla dva vzroka za Cerarjevo nenadno septembrsko priljubljenost. Prvi je medijsko hvaljeno gospodarsko okrevanje, drugi pa frontalni napad opozicije na vlado. Z gospodarsko rastjo Cerar dobiva obstret optimizma, redke dobrine v tem prostoru, ob napadih opozicije pa postaja nesrečna žrtev. In oboje je ljudem všeč. Tako si razloži dogajanje resna analiza, mi pa imamo zaradi prešernega duha nekaj več manevrskega prostora, zato poskusimo razmišljati še naprej.
Cerarjeva priljubljenost ni prva, ki je po profilu podobna vlakcu smrti. Legendarno najbolj priljubljeni predsednik vseh časov, Pahor, je imel kot premier tako nizko priljubljenost, da so bili bolj priljubljeni od njega celo liki, ki jih je igral. Kot premier je bil na dvanajstem mestu, če spomin ne vara. Da je postal najbolj priljubljen, je moral najprej postati mi vsi, nato predsednik države in šele potem spet Borut Pahor.
In kako Pahorjev model priljubljenosti človeka, ki se trudi, da bi ga imeli vsi radi, primerjati z uspehom Cerarja, ki je do priljubljenosti brezbrižen? Kot smo ugotovili, ankete priljubljenosti govorijo bolj o nas kot o anketiranih, tako da je odgovor za Mira Cerarja kot po novem najbolj zaupanja vrednega politika treba najti v slovenstvu. Hočeš nočeš ga moramo vsaj delno poiskati v politični, človeški in anketni usodi Janeza Drnovška, žal pokojnega dolgoletnega predsednika in premierja. Cerarjev politični ali vsaj javnomnenjski modus operandi namreč precej spominja na slog, ki ga je gojil pokojni predsednik. Ista zadržanost, nekomunikativnost in zasebno življenje zunaj fokusa javnosti. In ko ob svoji smrti Drnovšek anketno sploh ni bil več navzoč, je prav odziv javnosti, ki je presenetil vso tedanjo politično elito, najlepše pokazal, da Slovenci zadržanost razumejo kot vrednoto. Drnovškova navzven manifestirana pasivnost, pregovorna neodločnost in pripravljenost na kompromis so bile večino časa tema posmeha – tudi v naši skromni oddaji – a na koncu so se izkazale za vrednoto, ki jo je javnost nagradila ne le z večkrat izkazanim volilnim zaupanjem, temveč tudi z odzivom ob politikovi smrti.
S Cerarjem in njegovo nenadno priljubljenostjo je, vsaj po našem mnenju, podobno. Prvi temeljni kamen nove priljubljenosti je vodilo: “Čeprav ne dela nič, je to še zmeraj bolje, kot če bi delal špetir!” Drugi temeljni kamen pa je že večkrat opisano dejstvo, da se je z njegovim prihodom prenehalo obdobje izrednih razmer. Da je mir vrednota, pa smo mi Slovenci doumeli šele, ko je svet okoli nas zblaznel.
In ker vsaka resna analiza javnomnenjskih anket vsebuje tudi napoved prihodnjega dogajanja, prerokujemo, da se bo Cerarjeva priljubljenost po orkanu interpelacij le še povečala. Čeprav za to ne bo ničesar storil.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Primerjamo Pahorja in Cerarja: predsednik se trudi, da bi ga imeli vsi radi, premier pa je do priljubljenosti brezbrižen.
Precej veliko, a začuda ne preveč komentirano presenečenje so nam te dni dostavili anketarji. Predsednik vlade se je namreč med politiki, ki vzbujajo največ zaupanja, zavihtel na prvo mesto. Od navdušenja je odpotoval na Japonsko.
O javnomnenjskih anketah si lahko marsikaj mislimo, ne moremo pa jih zanikati. V zadnjih desetletjih smo se naučili, kako delujejo, pa tudi tega, kako in kdaj jih je dobro izkoristiti, v glavnem za dnevnopolitične zadeve. A zadnji rezultati, ki kažejo priljubljenost Mira Cerarja, so vseeno nekoliko čudni. Oglejmo si njegov profil v teh anketah.
Na volitve je odšel kot ljubljenec anket in presenetil s še višjim rezultatom ob zmagi. Za začetno priljubljenost razen nekaj poti po Sloveniji, nastopov na televiziji, govorov in stiskov rok ni naredil kaj dosti. Navdušenje nad mladim, prodornim in novim je trajalo kakšno leto, potem pa je skupaj s stranko začel drseti navzdol. Tudi za drsenje, razen običajnega vodenja vlade, ni naredil kaj dosti. Dosegel je najnižjo točko, napovedovali so mu politično smrt in pozivali na predčasne volitve. A Miro Cerar spet ni naredil kaj dosti. Razen prispevka h konceptualni umetnosti na Slovenskem s tistim znamenitim listkom … Nato se mu je začela priljubljenost spet večati, dokler konec septembra po anketi Dela ni užival največ zaupanja med vsemi politiki. In za to še vedno ni naredil skoraj nič. Le preživel je običajne afere, običajna koalicijska trenja in običajne grožnje Karla Erjavca.
Ko rečemo “pasivnost”, mislimo predvsem njegovo nespretnost pri koketiranju z občinstvom. Ne hodi ravno spretno na velike veselice, ne udeležuje se megašportnih dogodkov, ne odpira cest; še z baskitaro v roki zgleda lesen. Ampak kljub vsemu je v dveh letih opravil pot od junaka do bedaka in nazaj. Pri tem pa je ves čas ostal enak. To pomeni, da se spreminja naš odnos do Cerarja, ne pa njegov do nas. Miro Cerar je konstanta, mi smo spremenljivka. Miro Cerar je sonce, mi pa krožimo okoli njega v elipsasti orbiti.
Kako si vse to razložiti? Resna politična analiza bi našla dva vzroka za Cerarjevo nenadno septembrsko priljubljenost. Prvi je medijsko hvaljeno gospodarsko okrevanje, drugi pa frontalni napad opozicije na vlado. Z gospodarsko rastjo Cerar dobiva obstret optimizma, redke dobrine v tem prostoru, ob napadih opozicije pa postaja nesrečna žrtev. In oboje je ljudem všeč. Tako si razloži dogajanje resna analiza, mi pa imamo zaradi prešernega duha nekaj več manevrskega prostora, zato poskusimo razmišljati še naprej.
Cerarjeva priljubljenost ni prva, ki je po profilu podobna vlakcu smrti. Legendarno najbolj priljubljeni predsednik vseh časov, Pahor, je imel kot premier tako nizko priljubljenost, da so bili bolj priljubljeni od njega celo liki, ki jih je igral. Kot premier je bil na dvanajstem mestu, če spomin ne vara. Da je postal najbolj priljubljen, je moral najprej postati mi vsi, nato predsednik države in šele potem spet Borut Pahor.
In kako Pahorjev model priljubljenosti človeka, ki se trudi, da bi ga imeli vsi radi, primerjati z uspehom Cerarja, ki je do priljubljenosti brezbrižen? Kot smo ugotovili, ankete priljubljenosti govorijo bolj o nas kot o anketiranih, tako da je odgovor za Mira Cerarja kot po novem najbolj zaupanja vrednega politika treba najti v slovenstvu. Hočeš nočeš ga moramo vsaj delno poiskati v politični, človeški in anketni usodi Janeza Drnovška, žal pokojnega dolgoletnega predsednika in premierja. Cerarjev politični ali vsaj javnomnenjski modus operandi namreč precej spominja na slog, ki ga je gojil pokojni predsednik. Ista zadržanost, nekomunikativnost in zasebno življenje zunaj fokusa javnosti. In ko ob svoji smrti Drnovšek anketno sploh ni bil več navzoč, je prav odziv javnosti, ki je presenetil vso tedanjo politično elito, najlepše pokazal, da Slovenci zadržanost razumejo kot vrednoto. Drnovškova navzven manifestirana pasivnost, pregovorna neodločnost in pripravljenost na kompromis so bile večino časa tema posmeha – tudi v naši skromni oddaji – a na koncu so se izkazale za vrednoto, ki jo je javnost nagradila ne le z večkrat izkazanim volilnim zaupanjem, temveč tudi z odzivom ob politikovi smrti.
S Cerarjem in njegovo nenadno priljubljenostjo je, vsaj po našem mnenju, podobno. Prvi temeljni kamen nove priljubljenosti je vodilo: “Čeprav ne dela nič, je to še zmeraj bolje, kot če bi delal špetir!” Drugi temeljni kamen pa je že večkrat opisano dejstvo, da se je z njegovim prihodom prenehalo obdobje izrednih razmer. Da je mir vrednota, pa smo mi Slovenci doumeli šele, ko je svet okoli nas zblaznel.
In ker vsaka resna analiza javnomnenjskih anket vsebuje tudi napoved prihodnjega dogajanja, prerokujemo, da se bo Cerarjeva priljubljenost po orkanu interpelacij le še povečala. Čeprav za to ne bo ničesar storil.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov