Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov