Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki.
Nekaj brezsramnega privatiziranja javnega medija: “Nina, čestitke ob novinarski nagradi za življenjsko delo še iz naše skromne redakcije.” Konec privatiziranja javnega medija.
Sledi nekaj o javnem in vseh ostalih medijih.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
In res; naklade padajo, gledalstvo in poslušalstvo se manjša. Da so slovenski mediji kot panoga v krizi, že dolgo ni novica. Še manj pa je novica, da na obzorju ni zdravila.
V javnosti je zasidrana podoba, da so mediji nekaj povsem nepotrebnega. Novinarstvo tako spada v kategorijo poklicev, ki bi jih z lahkoto pogrešali. Podobno kot raziskave javnega mnenja na družboslovni strani, ali kot inženirje embalaže na proizvodni.
A nihče se resno ne vpraša, kakšen bi bil svet, ali vsaj Slovenija brez medijev. Bi se resnično spremenil v pastoralno pokrajino medu in mleka, kot trdijo eni, ali bi se zrušil vase v anarhiji, kot prerokujejo drugi. Resnico, s katero naj bi se mediji ukvarjali, bi bilo sorazmerno preprosto ugotoviti; splošna novinarska stavka bi pokazala, kakšno je življenje brez medijev. A novinarji žal nismo zdravniki. Nismo ne tako organizirani, ne tako odločni, ne tako družbeno cenjeni, a s tega mesta seveda ne bomo zatrdili, da tudi ne tako pomembni. Vendar se splošne novinarske stavke ni za bati – ne za veseliti.
Kljub mogoče nekoliko hecnemu imenu našega festivala »Naprej« pa se zdi, da slovensko novinarstvo resnično napreduje. Vedno več je razkritij nečednosti, kriminala, dvojne morale in preprosto barabij, ki jih v medijih razkrijejo novinarji. Akademska debata sicer lahko teče v smeri, ali smo za razkrivanja nečednih rabot resnično poklicani samo mediji … mogoče je medijska vloga pri nadzoru demokratičnih procesov in institucij včasih le vzeta preveč dobesedno … A zanimiva bi bila primerjava med številom zlikovcev, ki jih je za zapahe poslalo slovensko novinarstvo, s številom tistih, ki jih je zaprla slovenska policija.
Obstaja pa še ena plat novinarstva; po svetem prepričanju pišoče manjšine novinarstvo ni samo kriminalistična preiskava. Prav toliko kot opozarjanje na napake ekonomsko-političnih elit je tudi branjenje razuma in omike pred napadom banalnosti in pritlehnosti. Novinarji so tako varuhi lepega in vzvišenega kot tudi varuhi umetnosti in jezika.
Pa vendar … čeprav je sveti gral novinarstva, razkritje večine svinjarij in uravnoteženo poročanje o obeh polih politike, že skoraj dosežen, je bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo nezadovoljno in upada. Zakaj?
Celi štabi v medijskih hišah se ukvarjajo s problemom in na plano so prišli z inovativno rešitvijo, ki se ji reče: še več reklam! A le malo medijskih analitikov išče problem na drugem koncu palice. Torej: kaj če se ni toliko spremenilo, oziroma poslabšalo slovensko novinarstvo, kaj, če so se spremenili, in to dramatično, slovenski bralci, gledalci in poslušalci? Zaljubljenci v nove medijske tehnologije navdušeno prikimajo.
Cele razprave so napisane o vplivu Facebooka, Čivkališča in ostalih pogruntavščin na globalno informiranje – ki je s tem tehnološkim prebojem dobesedno odpihnilo stare medije, v katerih se trudimo ustvarjati hodeči dinozavri.
A čeprav je to res, poglejmo spremembo bralca, gledalca in poslušalca še na drugi ravni … Sodobna tehnologija uporabnika v tisočinki sekunde informira tako kvalitetno, kot ga mi ne bomo nikoli, hkrati pa ga postavi še za središče vesolja. Njega in njegov krog prijateljev. Sodobni človek, popoln v razumevanju vsega in s strahotnim dostopom do informacij, absolutno ne more dovoliti, da bi mu informacijo ne le posredoval, temveč predvsem interpretiral nekdo tretji. Nekdo, ki ga celo, oh, groza, niti ne pozna. Tujec. To ni le žalitev njegovega samoljubja, temveč posledično tudi poraz mreže socialnih medijev. Sodobni uporabnik tako informacije v celoti razume, predela in uporabi, ob tem pa jih pogosto s prijatelji, znanci in somišljeniki tudi ustvarja – kar pa je visoka maša manipulacije.
Proti industriji manipulacij se klasični mediji ne moremo boriti in medtem ko se revolucionarna mladina kiti s politično in ekonomsko neodvisnostjo digitalnega pretoka informacij, služijo vrhovnemu gospodarju vdano, kot mu klasični mediji ne bomo nikoli. In zato se jih hoče ta posledično tudi znebiti – oziroma zbanalizirati v oglasne panoje.
Zaradi naštetega nagrada naši sodelavki Nini Zagoričnik, zaradi katere za časa njene novinarske kariere ni šel sedet prav nihče, v resnici osmišlja ime novinarskega festivala: Naprej-Forward. Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki. Novinarstvo je predvsem drža.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki.
Nekaj brezsramnega privatiziranja javnega medija: “Nina, čestitke ob novinarski nagradi za življenjsko delo še iz naše skromne redakcije.” Konec privatiziranja javnega medija.
Sledi nekaj o javnem in vseh ostalih medijih.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
In res; naklade padajo, gledalstvo in poslušalstvo se manjša. Da so slovenski mediji kot panoga v krizi, že dolgo ni novica. Še manj pa je novica, da na obzorju ni zdravila.
V javnosti je zasidrana podoba, da so mediji nekaj povsem nepotrebnega. Novinarstvo tako spada v kategorijo poklicev, ki bi jih z lahkoto pogrešali. Podobno kot raziskave javnega mnenja na družboslovni strani, ali kot inženirje embalaže na proizvodni.
A nihče se resno ne vpraša, kakšen bi bil svet, ali vsaj Slovenija brez medijev. Bi se resnično spremenil v pastoralno pokrajino medu in mleka, kot trdijo eni, ali bi se zrušil vase v anarhiji, kot prerokujejo drugi. Resnico, s katero naj bi se mediji ukvarjali, bi bilo sorazmerno preprosto ugotoviti; splošna novinarska stavka bi pokazala, kakšno je življenje brez medijev. A novinarji žal nismo zdravniki. Nismo ne tako organizirani, ne tako odločni, ne tako družbeno cenjeni, a s tega mesta seveda ne bomo zatrdili, da tudi ne tako pomembni. Vendar se splošne novinarske stavke ni za bati – ne za veseliti.
Kljub mogoče nekoliko hecnemu imenu našega festivala »Naprej« pa se zdi, da slovensko novinarstvo resnično napreduje. Vedno več je razkritij nečednosti, kriminala, dvojne morale in preprosto barabij, ki jih v medijih razkrijejo novinarji. Akademska debata sicer lahko teče v smeri, ali smo za razkrivanja nečednih rabot resnično poklicani samo mediji … mogoče je medijska vloga pri nadzoru demokratičnih procesov in institucij včasih le vzeta preveč dobesedno … A zanimiva bi bila primerjava med številom zlikovcev, ki jih je za zapahe poslalo slovensko novinarstvo, s številom tistih, ki jih je zaprla slovenska policija.
Obstaja pa še ena plat novinarstva; po svetem prepričanju pišoče manjšine novinarstvo ni samo kriminalistična preiskava. Prav toliko kot opozarjanje na napake ekonomsko-političnih elit je tudi branjenje razuma in omike pred napadom banalnosti in pritlehnosti. Novinarji so tako varuhi lepega in vzvišenega kot tudi varuhi umetnosti in jezika.
Pa vendar … čeprav je sveti gral novinarstva, razkritje večine svinjarij in uravnoteženo poročanje o obeh polih politike, že skoraj dosežen, je bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo nezadovoljno in upada. Zakaj?
Celi štabi v medijskih hišah se ukvarjajo s problemom in na plano so prišli z inovativno rešitvijo, ki se ji reče: še več reklam! A le malo medijskih analitikov išče problem na drugem koncu palice. Torej: kaj če se ni toliko spremenilo, oziroma poslabšalo slovensko novinarstvo, kaj, če so se spremenili, in to dramatično, slovenski bralci, gledalci in poslušalci? Zaljubljenci v nove medijske tehnologije navdušeno prikimajo.
Cele razprave so napisane o vplivu Facebooka, Čivkališča in ostalih pogruntavščin na globalno informiranje – ki je s tem tehnološkim prebojem dobesedno odpihnilo stare medije, v katerih se trudimo ustvarjati hodeči dinozavri.
A čeprav je to res, poglejmo spremembo bralca, gledalca in poslušalca še na drugi ravni … Sodobna tehnologija uporabnika v tisočinki sekunde informira tako kvalitetno, kot ga mi ne bomo nikoli, hkrati pa ga postavi še za središče vesolja. Njega in njegov krog prijateljev. Sodobni človek, popoln v razumevanju vsega in s strahotnim dostopom do informacij, absolutno ne more dovoliti, da bi mu informacijo ne le posredoval, temveč predvsem interpretiral nekdo tretji. Nekdo, ki ga celo, oh, groza, niti ne pozna. Tujec. To ni le žalitev njegovega samoljubja, temveč posledično tudi poraz mreže socialnih medijev. Sodobni uporabnik tako informacije v celoti razume, predela in uporabi, ob tem pa jih pogosto s prijatelji, znanci in somišljeniki tudi ustvarja – kar pa je visoka maša manipulacije.
Proti industriji manipulacij se klasični mediji ne moremo boriti in medtem ko se revolucionarna mladina kiti s politično in ekonomsko neodvisnostjo digitalnega pretoka informacij, služijo vrhovnemu gospodarju vdano, kot mu klasični mediji ne bomo nikoli. In zato se jih hoče ta posledično tudi znebiti – oziroma zbanalizirati v oglasne panoje.
Zaradi naštetega nagrada naši sodelavki Nini Zagoričnik, zaradi katere za časa njene novinarske kariere ni šel sedet prav nihče, v resnici osmišlja ime novinarskega festivala: Naprej-Forward. Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki. Novinarstvo je predvsem drža.
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.
Glosa Marka Radmiloviča o trenutno najbolj popularni težavi velike evropske družine - predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o vesolju in rušilni moči slovenske strankarske politike, ki je svoje zobe pokazala to jesen tudi na mednarodnem parketu.
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o najbolj zanimivem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v zgodovini slovenske demokracije.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov