Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki.
Nekaj brezsramnega privatiziranja javnega medija: “Nina, čestitke ob novinarski nagradi za življenjsko delo še iz naše skromne redakcije.” Konec privatiziranja javnega medija.
Sledi nekaj o javnem in vseh ostalih medijih.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
In res; naklade padajo, gledalstvo in poslušalstvo se manjša. Da so slovenski mediji kot panoga v krizi, že dolgo ni novica. Še manj pa je novica, da na obzorju ni zdravila.
V javnosti je zasidrana podoba, da so mediji nekaj povsem nepotrebnega. Novinarstvo tako spada v kategorijo poklicev, ki bi jih z lahkoto pogrešali. Podobno kot raziskave javnega mnenja na družboslovni strani, ali kot inženirje embalaže na proizvodni.
A nihče se resno ne vpraša, kakšen bi bil svet, ali vsaj Slovenija brez medijev. Bi se resnično spremenil v pastoralno pokrajino medu in mleka, kot trdijo eni, ali bi se zrušil vase v anarhiji, kot prerokujejo drugi. Resnico, s katero naj bi se mediji ukvarjali, bi bilo sorazmerno preprosto ugotoviti; splošna novinarska stavka bi pokazala, kakšno je življenje brez medijev. A novinarji žal nismo zdravniki. Nismo ne tako organizirani, ne tako odločni, ne tako družbeno cenjeni, a s tega mesta seveda ne bomo zatrdili, da tudi ne tako pomembni. Vendar se splošne novinarske stavke ni za bati – ne za veseliti.
Kljub mogoče nekoliko hecnemu imenu našega festivala »Naprej« pa se zdi, da slovensko novinarstvo resnično napreduje. Vedno več je razkritij nečednosti, kriminala, dvojne morale in preprosto barabij, ki jih v medijih razkrijejo novinarji. Akademska debata sicer lahko teče v smeri, ali smo za razkrivanja nečednih rabot resnično poklicani samo mediji … mogoče je medijska vloga pri nadzoru demokratičnih procesov in institucij včasih le vzeta preveč dobesedno … A zanimiva bi bila primerjava med številom zlikovcev, ki jih je za zapahe poslalo slovensko novinarstvo, s številom tistih, ki jih je zaprla slovenska policija.
Obstaja pa še ena plat novinarstva; po svetem prepričanju pišoče manjšine novinarstvo ni samo kriminalistična preiskava. Prav toliko kot opozarjanje na napake ekonomsko-političnih elit je tudi branjenje razuma in omike pred napadom banalnosti in pritlehnosti. Novinarji so tako varuhi lepega in vzvišenega kot tudi varuhi umetnosti in jezika.
Pa vendar … čeprav je sveti gral novinarstva, razkritje večine svinjarij in uravnoteženo poročanje o obeh polih politike, že skoraj dosežen, je bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo nezadovoljno in upada. Zakaj?
Celi štabi v medijskih hišah se ukvarjajo s problemom in na plano so prišli z inovativno rešitvijo, ki se ji reče: še več reklam! A le malo medijskih analitikov išče problem na drugem koncu palice. Torej: kaj če se ni toliko spremenilo, oziroma poslabšalo slovensko novinarstvo, kaj, če so se spremenili, in to dramatično, slovenski bralci, gledalci in poslušalci? Zaljubljenci v nove medijske tehnologije navdušeno prikimajo.
Cele razprave so napisane o vplivu Facebooka, Čivkališča in ostalih pogruntavščin na globalno informiranje – ki je s tem tehnološkim prebojem dobesedno odpihnilo stare medije, v katerih se trudimo ustvarjati hodeči dinozavri.
A čeprav je to res, poglejmo spremembo bralca, gledalca in poslušalca še na drugi ravni … Sodobna tehnologija uporabnika v tisočinki sekunde informira tako kvalitetno, kot ga mi ne bomo nikoli, hkrati pa ga postavi še za središče vesolja. Njega in njegov krog prijateljev. Sodobni človek, popoln v razumevanju vsega in s strahotnim dostopom do informacij, absolutno ne more dovoliti, da bi mu informacijo ne le posredoval, temveč predvsem interpretiral nekdo tretji. Nekdo, ki ga celo, oh, groza, niti ne pozna. Tujec. To ni le žalitev njegovega samoljubja, temveč posledično tudi poraz mreže socialnih medijev. Sodobni uporabnik tako informacije v celoti razume, predela in uporabi, ob tem pa jih pogosto s prijatelji, znanci in somišljeniki tudi ustvarja – kar pa je visoka maša manipulacije.
Proti industriji manipulacij se klasični mediji ne moremo boriti in medtem ko se revolucionarna mladina kiti s politično in ekonomsko neodvisnostjo digitalnega pretoka informacij, služijo vrhovnemu gospodarju vdano, kot mu klasični mediji ne bomo nikoli. In zato se jih hoče ta posledično tudi znebiti – oziroma zbanalizirati v oglasne panoje.
Zaradi naštetega nagrada naši sodelavki Nini Zagoričnik, zaradi katere za časa njene novinarske kariere ni šel sedet prav nihče, v resnici osmišlja ime novinarskega festivala: Naprej-Forward. Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki. Novinarstvo je predvsem drža.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki.
Nekaj brezsramnega privatiziranja javnega medija: “Nina, čestitke ob novinarski nagradi za življenjsko delo še iz naše skromne redakcije.” Konec privatiziranja javnega medija.
Sledi nekaj o javnem in vseh ostalih medijih.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
In res; naklade padajo, gledalstvo in poslušalstvo se manjša. Da so slovenski mediji kot panoga v krizi, že dolgo ni novica. Še manj pa je novica, da na obzorju ni zdravila.
V javnosti je zasidrana podoba, da so mediji nekaj povsem nepotrebnega. Novinarstvo tako spada v kategorijo poklicev, ki bi jih z lahkoto pogrešali. Podobno kot raziskave javnega mnenja na družboslovni strani, ali kot inženirje embalaže na proizvodni.
A nihče se resno ne vpraša, kakšen bi bil svet, ali vsaj Slovenija brez medijev. Bi se resnično spremenil v pastoralno pokrajino medu in mleka, kot trdijo eni, ali bi se zrušil vase v anarhiji, kot prerokujejo drugi. Resnico, s katero naj bi se mediji ukvarjali, bi bilo sorazmerno preprosto ugotoviti; splošna novinarska stavka bi pokazala, kakšno je življenje brez medijev. A novinarji žal nismo zdravniki. Nismo ne tako organizirani, ne tako odločni, ne tako družbeno cenjeni, a s tega mesta seveda ne bomo zatrdili, da tudi ne tako pomembni. Vendar se splošne novinarske stavke ni za bati – ne za veseliti.
Kljub mogoče nekoliko hecnemu imenu našega festivala »Naprej« pa se zdi, da slovensko novinarstvo resnično napreduje. Vedno več je razkritij nečednosti, kriminala, dvojne morale in preprosto barabij, ki jih v medijih razkrijejo novinarji. Akademska debata sicer lahko teče v smeri, ali smo za razkrivanja nečednih rabot resnično poklicani samo mediji … mogoče je medijska vloga pri nadzoru demokratičnih procesov in institucij včasih le vzeta preveč dobesedno … A zanimiva bi bila primerjava med številom zlikovcev, ki jih je za zapahe poslalo slovensko novinarstvo, s številom tistih, ki jih je zaprla slovenska policija.
Obstaja pa še ena plat novinarstva; po svetem prepričanju pišoče manjšine novinarstvo ni samo kriminalistična preiskava. Prav toliko kot opozarjanje na napake ekonomsko-političnih elit je tudi branjenje razuma in omike pred napadom banalnosti in pritlehnosti. Novinarji so tako varuhi lepega in vzvišenega kot tudi varuhi umetnosti in jezika.
Pa vendar … čeprav je sveti gral novinarstva, razkritje večine svinjarij in uravnoteženo poročanje o obeh polih politike, že skoraj dosežen, je bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo nezadovoljno in upada. Zakaj?
Celi štabi v medijskih hišah se ukvarjajo s problemom in na plano so prišli z inovativno rešitvijo, ki se ji reče: še več reklam! A le malo medijskih analitikov išče problem na drugem koncu palice. Torej: kaj če se ni toliko spremenilo, oziroma poslabšalo slovensko novinarstvo, kaj, če so se spremenili, in to dramatično, slovenski bralci, gledalci in poslušalci? Zaljubljenci v nove medijske tehnologije navdušeno prikimajo.
Cele razprave so napisane o vplivu Facebooka, Čivkališča in ostalih pogruntavščin na globalno informiranje – ki je s tem tehnološkim prebojem dobesedno odpihnilo stare medije, v katerih se trudimo ustvarjati hodeči dinozavri.
A čeprav je to res, poglejmo spremembo bralca, gledalca in poslušalca še na drugi ravni … Sodobna tehnologija uporabnika v tisočinki sekunde informira tako kvalitetno, kot ga mi ne bomo nikoli, hkrati pa ga postavi še za središče vesolja. Njega in njegov krog prijateljev. Sodobni človek, popoln v razumevanju vsega in s strahotnim dostopom do informacij, absolutno ne more dovoliti, da bi mu informacijo ne le posredoval, temveč predvsem interpretiral nekdo tretji. Nekdo, ki ga celo, oh, groza, niti ne pozna. Tujec. To ni le žalitev njegovega samoljubja, temveč posledično tudi poraz mreže socialnih medijev. Sodobni uporabnik tako informacije v celoti razume, predela in uporabi, ob tem pa jih pogosto s prijatelji, znanci in somišljeniki tudi ustvarja – kar pa je visoka maša manipulacije.
Proti industriji manipulacij se klasični mediji ne moremo boriti in medtem ko se revolucionarna mladina kiti s politično in ekonomsko neodvisnostjo digitalnega pretoka informacij, služijo vrhovnemu gospodarju vdano, kot mu klasični mediji ne bomo nikoli. In zato se jih hoče ta posledično tudi znebiti – oziroma zbanalizirati v oglasne panoje.
Zaradi naštetega nagrada naši sodelavki Nini Zagoričnik, zaradi katere za časa njene novinarske kariere ni šel sedet prav nihče, v resnici osmišlja ime novinarskega festivala: Naprej-Forward. Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki. Novinarstvo je predvsem drža.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov