Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ni se zgodilo prvič, da se je nek dramatičen dogodek rodil znotraj socialnih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov socialnih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.
Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati povsem praktično; če je državljan član socialnih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, s katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član socialnih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.
Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker, kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, socialna omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku socialnih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo punco … ampak kdo smo mi, da sodimo.
Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lasagne, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha in utrinku iz disko kluba, ali pa je pravi Pahor dvakrat demokratično izvoljeni predsednik republike, bivši premier in bivši predsednik parlamenta.
Problem je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti enostavno ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.
Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično …. Kot vedno, se je živahno odzvalo občinstvo Instagrama, Twitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost.
Kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.
Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na socialnih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj socialnih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov socialnih omrežij. Dejstvo, da se mnogi uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva …
Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi povsem na drugem koncu; s tem, ko Pahor na socialnih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani.
Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na socialnih omrežjih Pahorju tlakujejo doživljenjski vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob internetnem norčevanju…
Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhujše, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimajo nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.
Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogasteLjubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ni se zgodilo prvič, da se je nek dramatičen dogodek rodil znotraj socialnih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov socialnih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.
Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati povsem praktično; če je državljan član socialnih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, s katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član socialnih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.
Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker, kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, socialna omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku socialnih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo punco … ampak kdo smo mi, da sodimo.
Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lasagne, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha in utrinku iz disko kluba, ali pa je pravi Pahor dvakrat demokratično izvoljeni predsednik republike, bivši premier in bivši predsednik parlamenta.
Problem je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti enostavno ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.
Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično …. Kot vedno, se je živahno odzvalo občinstvo Instagrama, Twitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost.
Kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.
Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na socialnih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj socialnih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov socialnih omrežij. Dejstvo, da se mnogi uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva …
Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi povsem na drugem koncu; s tem, ko Pahor na socialnih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani.
Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na socialnih omrežjih Pahorju tlakujejo doživljenjski vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob internetnem norčevanju…
Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhujše, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimajo nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.
Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogasteLjubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Neveljaven email naslov