Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ni se zgodilo prvič, da se je nek dramatičen dogodek rodil znotraj socialnih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov socialnih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.
Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati povsem praktično; če je državljan član socialnih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, s katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član socialnih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.
Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker, kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, socialna omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku socialnih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo punco … ampak kdo smo mi, da sodimo.
Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lasagne, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha in utrinku iz disko kluba, ali pa je pravi Pahor dvakrat demokratično izvoljeni predsednik republike, bivši premier in bivši predsednik parlamenta.
Problem je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti enostavno ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.
Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično …. Kot vedno, se je živahno odzvalo občinstvo Instagrama, Twitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost.
Kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.
Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na socialnih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj socialnih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov socialnih omrežij. Dejstvo, da se mnogi uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva …
Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi povsem na drugem koncu; s tem, ko Pahor na socialnih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani.
Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na socialnih omrežjih Pahorju tlakujejo doživljenjski vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob internetnem norčevanju…
Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhujše, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimajo nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.
Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogasteLjubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ni se zgodilo prvič, da se je nek dramatičen dogodek rodil znotraj socialnih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov socialnih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.
Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati povsem praktično; če je državljan član socialnih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, s katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član socialnih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.
Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker, kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, socialna omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku socialnih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo punco … ampak kdo smo mi, da sodimo.
Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lasagne, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha in utrinku iz disko kluba, ali pa je pravi Pahor dvakrat demokratično izvoljeni predsednik republike, bivši premier in bivši predsednik parlamenta.
Problem je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti enostavno ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.
Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično …. Kot vedno, se je živahno odzvalo občinstvo Instagrama, Twitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost.
Kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.
Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na socialnih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj socialnih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov socialnih omrežij. Dejstvo, da se mnogi uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva …
Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi povsem na drugem koncu; s tem, ko Pahor na socialnih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani.
Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na socialnih omrežjih Pahorju tlakujejo doživljenjski vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob internetnem norčevanju…
Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhujše, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimajo nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.
Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogasteLjubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Neveljaven email naslov