Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!
Danes še vroča tema sredi hladne zime. O hladni zimi. Nekaj skrajno nenavadnega se je zgodilo ob prvem letošnjem sneženju. Država je doživela skoraj kolaps. Promet je zastal, v bolnišnicah so vpeljali izredne razmere in mediji so ponoreli. Zapadlo je deset, ponekod celih petnajst centimetrov snega. In led je bil na tleh. Recept za katastrofo in izjemno čudi neodzivnost vlade, ki ni razglasila naravne katastrofe in zaprosila Bruslja za pomoč iz sklada, namenjenega naravnim katastrofam.
Začelo se je s polarnim mrazom, za katerega se je izkazalo, da je le polarni zrak, končalo pa se je z kataklizmo. In razumni človek bi vse to mirno požrl; vil roke v obupu ter sočustvoval s ponesrečenci in nesrečnimi vozniki, če ne bi imel zgodovinskega spomina. Ali bolje rečeno »zimskega spomina.«
Še ne tako dolgo nazaj je pozimi v tej deželi zapadlo tudi do trideset centimetrov snega. Še huje: včasih je zapadlo nepredstavljivih štirideset centimetrov snega. In v višje ležečih krajih celo pol metra. Glede na arktičnost svoje dežele bi Slovenci, glede na katastrofo ob zapadlih desetih centimetrih, morali izumreti že pred desetletji. Pa nismo. Kako smo preživeli vse tiste zime, poledice in škandaloznih štirideset centimetrov snega, če nas je pred dnevi desetcentimetrsko sneženje skoraj ugonobilo?
Najprej in na začetku: mediji se nikoli prej niso toliko ukvarjali z vremenom. In tudi vreme, oziroma njegovi preroki, se niso toliko ukvarjali z mediji. Danes je v histeriji kontroliranja vsega na udaru tudi vreme. Ne le, da moramo vedeti kakšno bo, vedeti moramo tudi, kakšno je. Tako, in to niti ni šala, digitalni zasvojenci na svojih mobilnih napravah spremljajo, kakšno je vreme v njihovem domačem kraju. Namesto da bi pogledali skozi okno. In iz te histerije se je rodila skovanka o nevarnem vremenu. Ki je postalo vsako vreme, ki ni povprečno. Če preveč piha, imamo opozorilo, če preveč dežuje, imamo opozorilo, če grozi toča, imamo opozorilo, če je vroče, imamo opozorilo: sploh pa imamo opozorilo, če sneži ali celo, če bo snežilo. Ker sneži v glavnem pozimi, nas vremenarji umirjeno, mediji pa histerično opozarjajo na zimo. Ni daleč dan, ko bomo ob mraku dobili opozorilo pred nočjo.
Tako smo bili pred prvim letošnjim sneženjem pošteno opozorjeni, da sneg bo. In še pred snegom dež. A vsa opozorila niso zalegla, kajti nad slovenskimi kostmi je zima naredila pogrom. Najbrž od partizanov sem ni padlo toliko Slovencev. Če smo analitični: predvsem v Ljubljani so cepali kot muhe. Kaj se je zgodilo?
Res je bilo zadnjih osem božičev zelenih in zimski meseci bolj kot ne kilavi, a hoja, tudi po zahtevni podlagi, je ena temeljnih značilnosti človeške živali. Menda nismo pozabili hoditi?
Mogoče samo naivna špekulacija, a nekaj bo zaradi razvajenosti, ki jo, predvsem meščanom, nudijo urejeni mestni pločniki. Z zadnjimi lišpanji, ki so bila potrebna za to, da Ljubljana postane najlepšo mesto na svetu, hoja po prestolnici ni več noben izziv! Nobenih luž, udarnih jam, visokih pločnikov; vse je tlakovano, prijazno, nagibno, v eni ravnini in kar je podobnih urbano prijaznih pojmov. Hoja po mestu ni več ne miselni, še manj lokomotorni izziv! In ko se nekoč ta pločniška popolnost sfiži, nastane pokol, kot se je zgodil oni dan.
Bila je podoba, kot da bi ljudje pozabili hoditi, v bistvu pa so pozabili razmišljati. Kaj razmišljati! Ljudje so se raje zanesli na mestno komunalo kot na najgloblje instinkte, ki se skrivajo v naši DNK. Če januarja, po sušnem mesecu strupenega mraza, nekaj prileti z neba, bo drselo. Če drsi, je treba stopiti previdno. In če drsi, se je treba primerno obuti. Če pešec nima primernega obuvala in če ni ne pripravljen, ali ne zmožen stopiti previdno, naj ostane doma. Kajti hoja po desetih centimetrih snega, kot smo ugotovili že uvodoma, je hudičevo nevarna rabota …
In kot se zaskrbljeno vprašajo novinarji na koncu oglašanja s prizorišča sneženja samega: “Kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo?”
“I, kaj? Ukiniti zimo, izločiti tovornjake že na Madžarskem, zamenjati župana, nagnati meteorologe, odpustiti mestno komunalo, zmanjšati čakalne vrste in rezervirati si smučanje v Avstriji.”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!
Danes še vroča tema sredi hladne zime. O hladni zimi. Nekaj skrajno nenavadnega se je zgodilo ob prvem letošnjem sneženju. Država je doživela skoraj kolaps. Promet je zastal, v bolnišnicah so vpeljali izredne razmere in mediji so ponoreli. Zapadlo je deset, ponekod celih petnajst centimetrov snega. In led je bil na tleh. Recept za katastrofo in izjemno čudi neodzivnost vlade, ki ni razglasila naravne katastrofe in zaprosila Bruslja za pomoč iz sklada, namenjenega naravnim katastrofam.
Začelo se je s polarnim mrazom, za katerega se je izkazalo, da je le polarni zrak, končalo pa se je z kataklizmo. In razumni človek bi vse to mirno požrl; vil roke v obupu ter sočustvoval s ponesrečenci in nesrečnimi vozniki, če ne bi imel zgodovinskega spomina. Ali bolje rečeno »zimskega spomina.«
Še ne tako dolgo nazaj je pozimi v tej deželi zapadlo tudi do trideset centimetrov snega. Še huje: včasih je zapadlo nepredstavljivih štirideset centimetrov snega. In v višje ležečih krajih celo pol metra. Glede na arktičnost svoje dežele bi Slovenci, glede na katastrofo ob zapadlih desetih centimetrih, morali izumreti že pred desetletji. Pa nismo. Kako smo preživeli vse tiste zime, poledice in škandaloznih štirideset centimetrov snega, če nas je pred dnevi desetcentimetrsko sneženje skoraj ugonobilo?
Najprej in na začetku: mediji se nikoli prej niso toliko ukvarjali z vremenom. In tudi vreme, oziroma njegovi preroki, se niso toliko ukvarjali z mediji. Danes je v histeriji kontroliranja vsega na udaru tudi vreme. Ne le, da moramo vedeti kakšno bo, vedeti moramo tudi, kakšno je. Tako, in to niti ni šala, digitalni zasvojenci na svojih mobilnih napravah spremljajo, kakšno je vreme v njihovem domačem kraju. Namesto da bi pogledali skozi okno. In iz te histerije se je rodila skovanka o nevarnem vremenu. Ki je postalo vsako vreme, ki ni povprečno. Če preveč piha, imamo opozorilo, če preveč dežuje, imamo opozorilo, če grozi toča, imamo opozorilo, če je vroče, imamo opozorilo: sploh pa imamo opozorilo, če sneži ali celo, če bo snežilo. Ker sneži v glavnem pozimi, nas vremenarji umirjeno, mediji pa histerično opozarjajo na zimo. Ni daleč dan, ko bomo ob mraku dobili opozorilo pred nočjo.
Tako smo bili pred prvim letošnjim sneženjem pošteno opozorjeni, da sneg bo. In še pred snegom dež. A vsa opozorila niso zalegla, kajti nad slovenskimi kostmi je zima naredila pogrom. Najbrž od partizanov sem ni padlo toliko Slovencev. Če smo analitični: predvsem v Ljubljani so cepali kot muhe. Kaj se je zgodilo?
Res je bilo zadnjih osem božičev zelenih in zimski meseci bolj kot ne kilavi, a hoja, tudi po zahtevni podlagi, je ena temeljnih značilnosti človeške živali. Menda nismo pozabili hoditi?
Mogoče samo naivna špekulacija, a nekaj bo zaradi razvajenosti, ki jo, predvsem meščanom, nudijo urejeni mestni pločniki. Z zadnjimi lišpanji, ki so bila potrebna za to, da Ljubljana postane najlepšo mesto na svetu, hoja po prestolnici ni več noben izziv! Nobenih luž, udarnih jam, visokih pločnikov; vse je tlakovano, prijazno, nagibno, v eni ravnini in kar je podobnih urbano prijaznih pojmov. Hoja po mestu ni več ne miselni, še manj lokomotorni izziv! In ko se nekoč ta pločniška popolnost sfiži, nastane pokol, kot se je zgodil oni dan.
Bila je podoba, kot da bi ljudje pozabili hoditi, v bistvu pa so pozabili razmišljati. Kaj razmišljati! Ljudje so se raje zanesli na mestno komunalo kot na najgloblje instinkte, ki se skrivajo v naši DNK. Če januarja, po sušnem mesecu strupenega mraza, nekaj prileti z neba, bo drselo. Če drsi, je treba stopiti previdno. In če drsi, se je treba primerno obuti. Če pešec nima primernega obuvala in če ni ne pripravljen, ali ne zmožen stopiti previdno, naj ostane doma. Kajti hoja po desetih centimetrih snega, kot smo ugotovili že uvodoma, je hudičevo nevarna rabota …
In kot se zaskrbljeno vprašajo novinarji na koncu oglašanja s prizorišča sneženja samega: “Kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo?”
“I, kaj? Ukiniti zimo, izločiti tovornjake že na Madžarskem, zamenjati župana, nagnati meteorologe, odpustiti mestno komunalo, zmanjšati čakalne vrste in rezervirati si smučanje v Avstriji.”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov