Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Če že bomo mrli po istrskih vrtačah, je dobro poznati nekaj osnov. Ker Slovenec ve o vinu in Avsenikih vse, a kmalu se izkaže, da o obojem ne ve nič ali malo.
Teran je, najmanj, kar lahko rečemo, nedosledno vino. Enološka teorija pravi, da gre za vino iz trte refošk, ki zaradi značilnosti rastišča, ki je Kras, daje neponovljivo in enkratno vino. Nanj smo Slovenci ponosni, ker je le naš, ga ne damo in vse to.
Nedoslednost se začne na Krasu. Vemo, da je naša kraška pokrajina, kot učijo učiteljice v četrtem razredu, dala ime vsem tako oblikovanim pokrajinam po svetu. Na Kras smo Slovenci ponosni in ga ljubosumno čuvamo in vse to. Zdaj pa kleč. Vino teran iz sorte refošk uspeva le na Krasu, vendar ker je kras ime za vse pokrajine po svetu, je treba povedati, da je teran vino, ki uspeva le na Slovenskem krasu, ne pa tudi na vseh ostalih krasih po svetu.
Povedano drugače: refošk postane teran na krasu le v Sloveniji, medtem ko Kras postane kras povsod drugod po svetu, a na njem rastoči refošk ostane refošk.
Teran nosi v sebi dva prikrita nacionalizma.
Teran nosi v sebi dva prikrita nacionalizma. Najprej gre za nacionalno preimenovani refošk, nato pa za pokrajino, katere ime smo tako uspešno izvozili, a v primeru vina je izključno naša naša.
Da vsaj malo ilustriramo delno absurdnost problema, je treba globlje v enologijo. Recimo: renski rizling, ki ga mnogi imenujejo za kralja belih vin … Doma je v pokrajini ob mladem Renu, kot je razvidno iz imena, a razširil se je po vsem svetu. Trta uspeva v klimatološko in geološko različnih pogojih, a vino je vedno renski rizling – kljub temu, da je razlika med renskim rizlingom iz njegove domovine ali tistim iz soteske reke Donave nad Dunajem, ali tistim iz štajerskih vinorodnih krajev dramatična. Nemci so skozi zgodovino mirno dovolili, da je renski rizling povsod renski rizling. So pa zatežili, kot vemo, Madžari s svoji tokajem. Izvrstnega italijanskega pa tudi zelo dobre slovenske so evropsko onemogočili in celo duhovit briški poizkus s “točajem” se je končal kot sauvignonasse. Kar je bilo stoletje na obeh straneh meje znano kot “furlanski tokaj”, je izginilo in podobno se bo zgodilo s teranom v Istri.
Ta vinska prerekanja, napori za zaščito kmetijskih ali gastronomskih posebnosti pa so bolj povedna, kot je videti na prvi pogled. Najprej nas učijo o tem, da še nismo zreli, da bi postali resnični Evropejci. Pripravljeni smo odpreti meje in celo zunanjo politiko ter proračun postaviti na oltar združene Evrope, nismo pa se pripravljeni odreči zakotnosti, kot je lokalno poimenovanje vina. Evropa bo tudi simbolno združena, ko bodo za teran lahko imenovali vsak refošk, ki bo uspeval na z železom bogati rdeči prsti …
In drugo: za vse te silne zaščite kmetijski ministri in ostali politiki vežejo nacionalni ponos; kot da se z razširitvijo terana na Hrvaško oziroma v Istro zgubi del naše identitete …V bistvu pa gre samo in res samo za ekonomski interes. Po prastarem načelu, da je redkejši izdelek bolj zaželen, oziroma da manj konkurence dobro vpliva na prodajo. Uspeh izdelka pa je mogoče zagotoviti tudi z njegovo brezmadežno kvaliteto, o kateri pa se v primeru terana ni dobro javno izrekati.
Skrivnost vina je v vezi, ki jo pijača vzpostavi s pivcem in le telebani in snobi se pri tem ravnajo po etiketi.
Najbolj pa motijo politični prepiri o vinu zaradi časti vina samega. Pa ne bi pogrevali posiljenega reka o vinu in resnici, temveč si modro misel sposodimo pri velikem bardu: “Vrtnica enako dišala bi z imenom drugim”, kar v preprostejšem prevodu velja tudi za vino. Prav vino v esenci zanika poimenovanja, etiketiranje, predalčkanje in ostale vragolije, ki jih pred pivca kot nujnost postavljajo tako sodobni vinski snobizem, kot slovensko vinsko zgodbarstvo in ekonomija vinogradnikovega preživetja. Če je teran res to, za kar nam ga predstavljajo, bo preživel; ne le preživel, prodajal se bo kot medica, ne glede na to, kako ga bomo imenovali, oziroma kaj bo pisalo na etiketi. Skrivnost vina je v vezi, ki jo pijača vzpostavi s pivcem in le telebani in snobi se pri tem ravnajo po etiketi.
Žal je pri nas resnica pijana. Če bi namreč najbolj zagretim teranskim borcem, pridelovalci so seveda svetla izjema, natočili v slepi degustaciji koprski refošk, istrski teran in kraški teran, pa bog ne daj, še kaj furlanske rdečine zraven, ne bi vedeli, kaj je kaj. Slovenski pivec je suveren le toliko časa, dokler lahko naučene floskule poveže z etiketo … Preizkušeno in videno že več desetkrat.
Zato bolj kot jezi žalosti dejstvo, da je uspelo politiki v svoj diskurz potegniti tudi vino. V politični diskurz, kjer je – pa naj gre za mejo, tovarno, za vojno in mir – ali za vino, ime pomembnejše od bistva stvari.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Če že bomo mrli po istrskih vrtačah, je dobro poznati nekaj osnov. Ker Slovenec ve o vinu in Avsenikih vse, a kmalu se izkaže, da o obojem ne ve nič ali malo.
Teran je, najmanj, kar lahko rečemo, nedosledno vino. Enološka teorija pravi, da gre za vino iz trte refošk, ki zaradi značilnosti rastišča, ki je Kras, daje neponovljivo in enkratno vino. Nanj smo Slovenci ponosni, ker je le naš, ga ne damo in vse to.
Nedoslednost se začne na Krasu. Vemo, da je naša kraška pokrajina, kot učijo učiteljice v četrtem razredu, dala ime vsem tako oblikovanim pokrajinam po svetu. Na Kras smo Slovenci ponosni in ga ljubosumno čuvamo in vse to. Zdaj pa kleč. Vino teran iz sorte refošk uspeva le na Krasu, vendar ker je kras ime za vse pokrajine po svetu, je treba povedati, da je teran vino, ki uspeva le na Slovenskem krasu, ne pa tudi na vseh ostalih krasih po svetu.
Povedano drugače: refošk postane teran na krasu le v Sloveniji, medtem ko Kras postane kras povsod drugod po svetu, a na njem rastoči refošk ostane refošk.
Teran nosi v sebi dva prikrita nacionalizma.
Teran nosi v sebi dva prikrita nacionalizma. Najprej gre za nacionalno preimenovani refošk, nato pa za pokrajino, katere ime smo tako uspešno izvozili, a v primeru vina je izključno naša naša.
Da vsaj malo ilustriramo delno absurdnost problema, je treba globlje v enologijo. Recimo: renski rizling, ki ga mnogi imenujejo za kralja belih vin … Doma je v pokrajini ob mladem Renu, kot je razvidno iz imena, a razširil se je po vsem svetu. Trta uspeva v klimatološko in geološko različnih pogojih, a vino je vedno renski rizling – kljub temu, da je razlika med renskim rizlingom iz njegove domovine ali tistim iz soteske reke Donave nad Dunajem, ali tistim iz štajerskih vinorodnih krajev dramatična. Nemci so skozi zgodovino mirno dovolili, da je renski rizling povsod renski rizling. So pa zatežili, kot vemo, Madžari s svoji tokajem. Izvrstnega italijanskega pa tudi zelo dobre slovenske so evropsko onemogočili in celo duhovit briški poizkus s “točajem” se je končal kot sauvignonasse. Kar je bilo stoletje na obeh straneh meje znano kot “furlanski tokaj”, je izginilo in podobno se bo zgodilo s teranom v Istri.
Ta vinska prerekanja, napori za zaščito kmetijskih ali gastronomskih posebnosti pa so bolj povedna, kot je videti na prvi pogled. Najprej nas učijo o tem, da še nismo zreli, da bi postali resnični Evropejci. Pripravljeni smo odpreti meje in celo zunanjo politiko ter proračun postaviti na oltar združene Evrope, nismo pa se pripravljeni odreči zakotnosti, kot je lokalno poimenovanje vina. Evropa bo tudi simbolno združena, ko bodo za teran lahko imenovali vsak refošk, ki bo uspeval na z železom bogati rdeči prsti …
In drugo: za vse te silne zaščite kmetijski ministri in ostali politiki vežejo nacionalni ponos; kot da se z razširitvijo terana na Hrvaško oziroma v Istro zgubi del naše identitete …V bistvu pa gre samo in res samo za ekonomski interes. Po prastarem načelu, da je redkejši izdelek bolj zaželen, oziroma da manj konkurence dobro vpliva na prodajo. Uspeh izdelka pa je mogoče zagotoviti tudi z njegovo brezmadežno kvaliteto, o kateri pa se v primeru terana ni dobro javno izrekati.
Skrivnost vina je v vezi, ki jo pijača vzpostavi s pivcem in le telebani in snobi se pri tem ravnajo po etiketi.
Najbolj pa motijo politični prepiri o vinu zaradi časti vina samega. Pa ne bi pogrevali posiljenega reka o vinu in resnici, temveč si modro misel sposodimo pri velikem bardu: “Vrtnica enako dišala bi z imenom drugim”, kar v preprostejšem prevodu velja tudi za vino. Prav vino v esenci zanika poimenovanja, etiketiranje, predalčkanje in ostale vragolije, ki jih pred pivca kot nujnost postavljajo tako sodobni vinski snobizem, kot slovensko vinsko zgodbarstvo in ekonomija vinogradnikovega preživetja. Če je teran res to, za kar nam ga predstavljajo, bo preživel; ne le preživel, prodajal se bo kot medica, ne glede na to, kako ga bomo imenovali, oziroma kaj bo pisalo na etiketi. Skrivnost vina je v vezi, ki jo pijača vzpostavi s pivcem in le telebani in snobi se pri tem ravnajo po etiketi.
Žal je pri nas resnica pijana. Če bi namreč najbolj zagretim teranskim borcem, pridelovalci so seveda svetla izjema, natočili v slepi degustaciji koprski refošk, istrski teran in kraški teran, pa bog ne daj, še kaj furlanske rdečine zraven, ne bi vedeli, kaj je kaj. Slovenski pivec je suveren le toliko časa, dokler lahko naučene floskule poveže z etiketo … Preizkušeno in videno že več desetkrat.
Zato bolj kot jezi žalosti dejstvo, da je uspelo politiki v svoj diskurz potegniti tudi vino. V politični diskurz, kjer je – pa naj gre za mejo, tovarno, za vojno in mir – ali za vino, ime pomembnejše od bistva stvari.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov