Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane … ko pa njegov priimek nosi eno najpopularnejših avstrijskih vin?
Drugič: pet predlogov za prihodnost EU, ki jih je razgrnil v Sloveniji, se bere kot jed v kitajski restavraciji: “Pet predlogov z bambusom in gobicami!”
Tretjič: do zdaj smo vedno mislili, da so evropske elite prostozidarske, kot pa kaže po veliki manifestaciji moško-moške naklonjenosti, so v bistvu latentno homoseksualne.
Četrtič: zakaj je bil zraven predsednik evropskega parlamenta?
Petič: kdo bo hišnik v na novo odprti hiši EU?
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane
Težko vam bomo postregli z originalnim razmislekom o predlagani prihodnosti evropske povezave; vsaj s takim, ki že ni bil analiziran, izpostavljen in medijsko prežvečen. Torej je treba čez okvirje običajne politične analize na področje nadnaravnega in spekulativnega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti. Kajti EU se je že spremenila. Da elite predlagajo spremembo dejanskega stanja zatem, ko se je ta že zgodila, je za elite sicer značilno; da pa nam poskušajo hkrati prodati še vpliv na prihodnost, ki je že začrtana, pa je novost.
Pet točk, ki jih je Junker prinesel s seboj, hudomušno jih poimenujmo “smeri razvoja”, tako ni nekaj, kar se bo zgodilo, temveč so pobožna želja za nečem, kar naj bi se zgodilo. Če sledimo tezi, da se je prihodnost že zgodila, se žal ne bo uresničilo nič izmed ponujenega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti.
Evropski vrhovi svoje analize kujejo na napačnih predpostavkah. Najprej na predpostavki, da je Evropa dokaj unitarna civilizirana krajina, zvesta demokratičnim načelom, poseljena s prebivalstvom, ki je nekakšna mešanica malomeščanske omike in antične tradicije. Tudi če je evropski plebs kdaj takšen bil, danes ni več. Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Na drugi strani imamo našo zlato mladino. K ljubljanski se je tudi Junker zatekel po javnomnenjske simpatije. Čeprav pretirano izpostavljanje mladih, mladine, njihovega neverjetnega potenciala in energije, še bolj kot medmoško poljubljanje spominja na čase evropskih totalitarizmov. Kakorkoli; organizatorji so napraskali polno sobo odličnjakov in bodočih politikov in enega alternativca za povrhu in s tem naredili vtis, kako je mladini mar. Realno gledano pa ji ni. Vsaj ne za institucije, kompleksnost in neobvladljivost evropske unije. Mladi so, merjeni s klasičnimi politološkimi vatli, danes povsem apolitični. Tako šolski sistem kot mediji se jih sicer trudijo – ne toliko politično aktivirati, kot spolitizirati – a jim gre slabo od rok. Mladina se danes druži in združuje nadnacionalno, kar pa je za razumniško elito, ki nam v uvodniki osrednjih časnikov še zmeraj razlaga osnovne definicije nacionalnega, povsem nerazumljivo. Pa s tem nočemo trditi, da je mladina klasično apolitična; le vzvodi, s katerimi operira, in cilji družbenih sprememb so povsem drugačni od teh, s katerimi smo se ukvarjali od nastanka nacionalnih držav do danes …
Saj ni treba, da verjamete zapisanemu in izrečenemu. Dovolj je, da se ozrete po otrocih ali po vnukih – če se že niso oni dan družili z Junkerjem – in opazili boste, da je neskladje med njihovo realnostjo in termini, s katerimi operira evropska politična elita, v nebo vpijoče.
Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Prihodnost Evropske unije se tako ne bo zgodila po volji neobstoječega evropskega ljudstva, ki naj bi izbralo nekaj iz pethodnega menija restavracije Junker. Evropska prihodnost bo izid spopada med srednjeveško drhaljo in mlado sodobnostjo, ki je s svojim razmišljanjem in delovanjem vsaj v zadnjih petih letih presegla razmišljanje in delovanje institucij evropske unije.
Kdo pa bo v tej epski bitki, za katero lahko le upamo, da ne bo nasilna, zmagal, je odvisno od vsakega izmed nas. In tudi od vas.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane … ko pa njegov priimek nosi eno najpopularnejših avstrijskih vin?
Drugič: pet predlogov za prihodnost EU, ki jih je razgrnil v Sloveniji, se bere kot jed v kitajski restavraciji: “Pet predlogov z bambusom in gobicami!”
Tretjič: do zdaj smo vedno mislili, da so evropske elite prostozidarske, kot pa kaže po veliki manifestaciji moško-moške naklonjenosti, so v bistvu latentno homoseksualne.
Četrtič: zakaj je bil zraven predsednik evropskega parlamenta?
Petič: kdo bo hišnik v na novo odprti hiši EU?
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane
Težko vam bomo postregli z originalnim razmislekom o predlagani prihodnosti evropske povezave; vsaj s takim, ki že ni bil analiziran, izpostavljen in medijsko prežvečen. Torej je treba čez okvirje običajne politične analize na področje nadnaravnega in spekulativnega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti. Kajti EU se je že spremenila. Da elite predlagajo spremembo dejanskega stanja zatem, ko se je ta že zgodila, je za elite sicer značilno; da pa nam poskušajo hkrati prodati še vpliv na prihodnost, ki je že začrtana, pa je novost.
Pet točk, ki jih je Junker prinesel s seboj, hudomušno jih poimenujmo “smeri razvoja”, tako ni nekaj, kar se bo zgodilo, temveč so pobožna želja za nečem, kar naj bi se zgodilo. Če sledimo tezi, da se je prihodnost že zgodila, se žal ne bo uresničilo nič izmed ponujenega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti.
Evropski vrhovi svoje analize kujejo na napačnih predpostavkah. Najprej na predpostavki, da je Evropa dokaj unitarna civilizirana krajina, zvesta demokratičnim načelom, poseljena s prebivalstvom, ki je nekakšna mešanica malomeščanske omike in antične tradicije. Tudi če je evropski plebs kdaj takšen bil, danes ni več. Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Na drugi strani imamo našo zlato mladino. K ljubljanski se je tudi Junker zatekel po javnomnenjske simpatije. Čeprav pretirano izpostavljanje mladih, mladine, njihovega neverjetnega potenciala in energije, še bolj kot medmoško poljubljanje spominja na čase evropskih totalitarizmov. Kakorkoli; organizatorji so napraskali polno sobo odličnjakov in bodočih politikov in enega alternativca za povrhu in s tem naredili vtis, kako je mladini mar. Realno gledano pa ji ni. Vsaj ne za institucije, kompleksnost in neobvladljivost evropske unije. Mladi so, merjeni s klasičnimi politološkimi vatli, danes povsem apolitični. Tako šolski sistem kot mediji se jih sicer trudijo – ne toliko politično aktivirati, kot spolitizirati – a jim gre slabo od rok. Mladina se danes druži in združuje nadnacionalno, kar pa je za razumniško elito, ki nam v uvodniki osrednjih časnikov še zmeraj razlaga osnovne definicije nacionalnega, povsem nerazumljivo. Pa s tem nočemo trditi, da je mladina klasično apolitična; le vzvodi, s katerimi operira, in cilji družbenih sprememb so povsem drugačni od teh, s katerimi smo se ukvarjali od nastanka nacionalnih držav do danes …
Saj ni treba, da verjamete zapisanemu in izrečenemu. Dovolj je, da se ozrete po otrocih ali po vnukih – če se že niso oni dan družili z Junkerjem – in opazili boste, da je neskladje med njihovo realnostjo in termini, s katerimi operira evropska politična elita, v nebo vpijoče.
Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Prihodnost Evropske unije se tako ne bo zgodila po volji neobstoječega evropskega ljudstva, ki naj bi izbralo nekaj iz pethodnega menija restavracije Junker. Evropska prihodnost bo izid spopada med srednjeveško drhaljo in mlado sodobnostjo, ki je s svojim razmišljanjem in delovanjem vsaj v zadnjih petih letih presegla razmišljanje in delovanje institucij evropske unije.
Kdo pa bo v tej epski bitki, za katero lahko le upamo, da ne bo nasilna, zmagal, je odvisno od vsakega izmed nas. In tudi od vas.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov