Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Najprej postavimo oder. Problem je nekaj begunskih družin in nekaj deset posameznikov, ki se morajo integrirati. V najslabši varianti bodo samo jedli govejo juho, kot predlaga reklama, v najboljšem primeru bodo postali Slovenci in gledali proslave na predvečer državnih praznikov. A lažje se je integrirati rižu, kot beguncu …
Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje. Državni nameščenci krožijo po deželi in povsod jih, prebujene z novo samozavestjo, pričakajo razjarjene množice.
Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno.
Kot nalaga novodobni žurnalistični kodeks, se ne spodobi zavzeti stališča, zato vzorno predstavimo obe plati.
Na eni strani so samozaščitni domačini, ki vidijo v namestitvi integracijskega centra v svojem okolju napad na mir, varnost in svobodo.
Na drugi strani pa so tisti, ki trdijo, da so begunci žrtve tragedije in da je naša humana dolžnost storiti vse, da jim pomagamo. K pomoči nas zavezujejo tudi mednarodne konvencije – še dodajo.
Prvi za druge trdijo, da so hipiji in mamilaši in da naj si begunce kar odpeljejo domov, drugi za prve trdijo, da so ozkosrčni slovencenlji. In tako naprej in tako nazaj.
Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje.
Problem je sorazmerno enostaven. Slovensko pozicijo do pomembnega civilizacijskega vprašanja vzpostavljajo dve diametralno nasprotni si skupini ter vladni uradniki nekje vmes. Situacija očitno ustreza vsem. Uradniki imajo izgovor, da so sorazmerno neučinkoviti, obe strani pa lahko bolj ali manj artikulirano demonstrirata svoje kulturne, svetovnonazorske in celo dnevnopolitične tendence in zablode.
Ampak za Slovenijo kot suvereno državo je takšno stanje katastrofa. Katastrofa zato, ker izven dveh sicer glasnih skupin ne vemo, kako se večinska Slovenija opredeljuje do beguncev. Odnos do beguncev pa je v glavnem tudi odnos do sveta. In na tem mestu apeliramo; ne se sklicevati na javnomnenjske raziskave! Te še za v čevelj niso dobre.
Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum. Imeli smo dovolj čudnih referendumov, da se je samo za čuditi, kako ga ne organiziramo okoli bistvenega vprašanja. Res, spremenili smo referendumsko zakonodajo, a zdi se, da referendumsko vprašanje: “Ali ste za to, da Slovenija prepove vstop beguncem in izžene vse, ki trenutno bivajo na našem ozemlju?” ustreza vsem pogojem za razpis zakonodajnega referenduma.
Lahko bi vprašali tudi drugače: “Ali ste zato, da Slovenija odpre meje vsem beguncem ter popolnoma izpolnjuje svoje mednarodne obveze?“, pa bi bilo vseeno.
Kot pri mnogih drugih vprašanjih, je ljudstvo tudi okoli begunskega črno-belo razdeljeno in pritrdilen odgovor na katerokoli od navedenih vprašanj bi dal natančno število nikalnih odgovorov. In obratno.
Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum.
Poskusi referenduma so že bili. Pred letom ga je predlagala SDS, a je bila v parlamentu preglasovana. Kot je kilavo, zaradi premajhnega kvoruma končal referendum o begunskih kvotah na Madžarskem, so se izjalovile tudi pobude za razpis občinskih referendumov, ki bi naj odločali o postavitvi sprejemnih centrov za begunce v nekaterih lokalnih okoljih. Takrat so zavrnitev pobude za razpis referenduma obravnavali kot veliko zmago razuma, po zadnjih dogodkih, povezanih z begunci, sploh z nerodnimi posnetki iz Škofij recimo, pa se zdi razpis referenduma edina modra in nujno potrebna poteza.
Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod.
Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod. Sploh iskrenost naroda do samega sebe. Slovenci kot družbeni organizem pa imamo s tem, zdi se, še več težav kot ostali narodi. Po domače povedano: ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.
Ta logični nesmisel nam govori predvsem o tem, da ne vemo, kdo smo. Načeloma vemo, kaj smo … Ankete, običaji, volitve in kultura nam pričajo o tem, kako razmišljamo. Vsak dan sproti nas uči o tem kaj počnemo. A kljub vsemu ne vemo kdo smo. Referendum o beguncih bi nam odgovoril na to bistveno vprašanje. Nič, kar nam skuhajo v javnomnenjskih laboratorijih, ali v medijskih hišah, ali na internetnih forumih, nam ne more povedati toliko o nas samih, kot odgovor na referendumsko vprašanje in posledično odnos in razmišljanje v zvezi z begunskim vprašanjem.
Ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.
Razumljivo je, da je institucije države, kot tudi civilno družbo, ali humanitarne organizacije takšnega referenduma strah. Lahko bi se osramotili. Lahko bi svetu pokazali, da smo majhen, zakoten in usmrajen narod. Obstaja pa seveda tudi možnost, da se na morebitnem referendumu pokažemo kot zrel, human in odgovoren narod. Kakršna koli bi že bila odločitev na begunskem referendumu, bi končala to negotovost – ta begunski purgatorij, kjer načelno humanost vsake toliko spravijo na laž težki posnetki iz večnamenskih dvoran. Ki so jih občine tako zavzeto obnavljale z evropskimi sredstvi.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Najprej postavimo oder. Problem je nekaj begunskih družin in nekaj deset posameznikov, ki se morajo integrirati. V najslabši varianti bodo samo jedli govejo juho, kot predlaga reklama, v najboljšem primeru bodo postali Slovenci in gledali proslave na predvečer državnih praznikov. A lažje se je integrirati rižu, kot beguncu …
Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje. Državni nameščenci krožijo po deželi in povsod jih, prebujene z novo samozavestjo, pričakajo razjarjene množice.
Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno.
Kot nalaga novodobni žurnalistični kodeks, se ne spodobi zavzeti stališča, zato vzorno predstavimo obe plati.
Na eni strani so samozaščitni domačini, ki vidijo v namestitvi integracijskega centra v svojem okolju napad na mir, varnost in svobodo.
Na drugi strani pa so tisti, ki trdijo, da so begunci žrtve tragedije in da je naša humana dolžnost storiti vse, da jim pomagamo. K pomoči nas zavezujejo tudi mednarodne konvencije – še dodajo.
Prvi za druge trdijo, da so hipiji in mamilaši in da naj si begunce kar odpeljejo domov, drugi za prve trdijo, da so ozkosrčni slovencenlji. In tako naprej in tako nazaj.
Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje.
Problem je sorazmerno enostaven. Slovensko pozicijo do pomembnega civilizacijskega vprašanja vzpostavljajo dve diametralno nasprotni si skupini ter vladni uradniki nekje vmes. Situacija očitno ustreza vsem. Uradniki imajo izgovor, da so sorazmerno neučinkoviti, obe strani pa lahko bolj ali manj artikulirano demonstrirata svoje kulturne, svetovnonazorske in celo dnevnopolitične tendence in zablode.
Ampak za Slovenijo kot suvereno državo je takšno stanje katastrofa. Katastrofa zato, ker izven dveh sicer glasnih skupin ne vemo, kako se večinska Slovenija opredeljuje do beguncev. Odnos do beguncev pa je v glavnem tudi odnos do sveta. In na tem mestu apeliramo; ne se sklicevati na javnomnenjske raziskave! Te še za v čevelj niso dobre.
Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum. Imeli smo dovolj čudnih referendumov, da se je samo za čuditi, kako ga ne organiziramo okoli bistvenega vprašanja. Res, spremenili smo referendumsko zakonodajo, a zdi se, da referendumsko vprašanje: “Ali ste za to, da Slovenija prepove vstop beguncem in izžene vse, ki trenutno bivajo na našem ozemlju?” ustreza vsem pogojem za razpis zakonodajnega referenduma.
Lahko bi vprašali tudi drugače: “Ali ste zato, da Slovenija odpre meje vsem beguncem ter popolnoma izpolnjuje svoje mednarodne obveze?“, pa bi bilo vseeno.
Kot pri mnogih drugih vprašanjih, je ljudstvo tudi okoli begunskega črno-belo razdeljeno in pritrdilen odgovor na katerokoli od navedenih vprašanj bi dal natančno število nikalnih odgovorov. In obratno.
Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum.
Poskusi referenduma so že bili. Pred letom ga je predlagala SDS, a je bila v parlamentu preglasovana. Kot je kilavo, zaradi premajhnega kvoruma končal referendum o begunskih kvotah na Madžarskem, so se izjalovile tudi pobude za razpis občinskih referendumov, ki bi naj odločali o postavitvi sprejemnih centrov za begunce v nekaterih lokalnih okoljih. Takrat so zavrnitev pobude za razpis referenduma obravnavali kot veliko zmago razuma, po zadnjih dogodkih, povezanih z begunci, sploh z nerodnimi posnetki iz Škofij recimo, pa se zdi razpis referenduma edina modra in nujno potrebna poteza.
Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod.
Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod. Sploh iskrenost naroda do samega sebe. Slovenci kot družbeni organizem pa imamo s tem, zdi se, še več težav kot ostali narodi. Po domače povedano: ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.
Ta logični nesmisel nam govori predvsem o tem, da ne vemo, kdo smo. Načeloma vemo, kaj smo … Ankete, običaji, volitve in kultura nam pričajo o tem, kako razmišljamo. Vsak dan sproti nas uči o tem kaj počnemo. A kljub vsemu ne vemo kdo smo. Referendum o beguncih bi nam odgovoril na to bistveno vprašanje. Nič, kar nam skuhajo v javnomnenjskih laboratorijih, ali v medijskih hišah, ali na internetnih forumih, nam ne more povedati toliko o nas samih, kot odgovor na referendumsko vprašanje in posledično odnos in razmišljanje v zvezi z begunskim vprašanjem.
Ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.
Razumljivo je, da je institucije države, kot tudi civilno družbo, ali humanitarne organizacije takšnega referenduma strah. Lahko bi se osramotili. Lahko bi svetu pokazali, da smo majhen, zakoten in usmrajen narod. Obstaja pa seveda tudi možnost, da se na morebitnem referendumu pokažemo kot zrel, human in odgovoren narod. Kakršna koli bi že bila odločitev na begunskem referendumu, bi končala to negotovost – ta begunski purgatorij, kjer načelno humanost vsake toliko spravijo na laž težki posnetki iz večnamenskih dvoran. Ki so jih občine tako zavzeto obnavljale z evropskimi sredstvi.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Neveljaven email naslov