Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov