Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo. Kot je še razložila, gre predlog v skupino njenih prizadevanj za večjo pripadnost domovini. Tema se zdi še posebej aktualna, ker je pred nami konec tedna, ko na Slovenskem že tradicionalno sklenejo največ zakonskih zvez.
“Hvalevreden napor, a bolj vprašljiv ukrep,” vzkliknemo vedno pozorni, ko hoče kdo s simboli povečati ljubezen do domovine.
Kar nekaj vprašanj se postavlja in ker nanje predlagateljica v pobudi ni odgovorila, si poskušajmo odgovoriti sami.
Največja težava nastane takoj na začetku; sodobne poroke so čudaške … Odvijajo se na čudaških mestih, ob čudaških časih, predvsem pa so zadnja leta tudi zakonci vedno bolj nenavadni. Sploh znotraj miselnega sveta stranke, ki jo vodi prav Novakova. Recimo, kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Kot vemo, Nova Slovenija istospolnim zvezam ni ravno naklonjena in ker nudi redno politično zaslombo pobudam o istospolno rigidnem družinskem zakoniku, bi moralo biti to vprašanje v pobudi vsaj obravnavano, če ne že rešeno. Kajti matičar zna zakuhati veliko zadrego s slovensko zastavo, ki bi jo prejel istospolni par. Novakova namreč, po njenih besedah, z zastavo krepi tudi krščanske korenine Slovenije. V teh pa istospolna ljubezen ni evidentirana …
Potem nastopijo težave v poporočnem času. Zastava je inštalirana v novem domu, v novem zakonu in novem življenju in srečna zakonca jo razobešata za vse državne praznike. A kaj se z zastavo zgodi, ko par zakon razveže oziroma se loči? Kar ni prav redko, kajti četrtina zakonskih zvez, se pravi tudi bodočih zastavarjev, se sčasoma razveže. Kaj se v tem primeru zgodi z zastavo? Ali naj se sledi uveljavljeni praksi ob ločitvi in pripade, tako kot otrok, tudi zastava praviloma materi? Ali pa mora dobiti zastavo mož, ki je pripravljen pod njo tudi umreti?
Potem: kaj se zgodi z zunajzakonskimi zvezami?
Kot vemo, je koruzništvo izenačeno z zakonsko zvezo in s pravnim priznanjem zunajzakonske skupnosti za partnerja nastopijo enake posledice, kot jih ima zunajzakonska skupnost. Torej bi morala tudi zunajzakonska partnerja dobiti zastavo.
In še sploh med neoliberalnim cunamijem: kdo bo to plačal?
V Sloveniji se letno sklene nekje okoli 6500 zakonskih zvez. Cene slovenskih zastav pa močno variirajo. V navijaških trgovinah je tiste 140×70 mogoče dobiti že za deset evrov. Mogoče jih je sicer dobiti tudi ceneje – na straneh s kuponi so ob 50-odstotnem popustu tudi pod osem evrov. Res, da so izdelane iz 110 gramskega poliestra, je pa barva 100-odstotno penetrirana v njih, kot piše v oglasnem materialu.
A menda ob tako svečanem trenutku, kot je poroka, ne bomo stiskaški: predlagamo, da gremo do konca in za zakonce naročimo zastavarsko kraljico. Izdelana iz vezenega satena v izmeri 100 x 200 centimetrov z DDV skupaj velja 286 evrov. Če predvidevamo, da se zastavo podari v primerni embalaži, vsaj darilni vrečki, če že ne v kartonasti škatli, in to pomnožimo s številom porok, pridemo nekje do dveh milijonov evrov na leto. Ob predlogu za to domoljubno avanturo bi tako odgovoren predsednik stranke moral predlagati še, kje bomo ta denar vzeli. In se, kot že nič kolikokrat izkaže: domoljubje ni poceni!
Vsem tem cirkusom pa bi se lahko izognili, če bi gospa Novakova imela v mislih ono drugo, se pravi cerkveno poroko. Te sicer niso tako zelo popularne kot nekoč, saj jih je med vsemi ostalo le še za 40 odstotkov; a pri podarjanju zastave med cerkveno poroko odpade težava z istospolnimi, odpade težava z zunajzakonci in odpade težava z ločitvijo. Stroške zastave pa bi lahko država naprtila kar Cerkvi – v okviru reševanja denacionalizacijskih zahtevkov, ali pa znotraj mašenja pidovskih lukenj.
Sicer si kritično razmišljujoč človek težko predstavlja, da se resen predsednik resne politične stranke ukvarja z deljenjem državne zastave na ohceti; pa ne samo zato, ker se zdi v postmoderni družbi to boleče anahronistično … Predvsem bi bilo podarjanje zastave ob poroki neumestno zaradi zgodovinske izkušnje, po kateri so Sloveniji najbolj škodovali prav tisti, ki so imeli domoljubje najpogosteje na ustih. In ko javno izkazujejo ljubezen rodni grudi, še vedno nosijo medeninaste zastavice, zataknjene za ovratnike temnih oblek,. Domovina in domoljubje nista zastava. In ne grb. Izjema v tem je himna, zaradi genialnosti avtorjev seveda. Domoljubja se ne podarja, niti se ga ne privzgoji, kot zmotno mislijo domoljubni arhitekti. Domoljubje se prisluži.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo. Kot je še razložila, gre predlog v skupino njenih prizadevanj za večjo pripadnost domovini. Tema se zdi še posebej aktualna, ker je pred nami konec tedna, ko na Slovenskem že tradicionalno sklenejo največ zakonskih zvez.
“Hvalevreden napor, a bolj vprašljiv ukrep,” vzkliknemo vedno pozorni, ko hoče kdo s simboli povečati ljubezen do domovine.
Kar nekaj vprašanj se postavlja in ker nanje predlagateljica v pobudi ni odgovorila, si poskušajmo odgovoriti sami.
Največja težava nastane takoj na začetku; sodobne poroke so čudaške … Odvijajo se na čudaških mestih, ob čudaških časih, predvsem pa so zadnja leta tudi zakonci vedno bolj nenavadni. Sploh znotraj miselnega sveta stranke, ki jo vodi prav Novakova. Recimo, kako bo s homoseksualnimi pari? Dobijo tudi oni zastavo?
Kot vemo, Nova Slovenija istospolnim zvezam ni ravno naklonjena in ker nudi redno politično zaslombo pobudam o istospolno rigidnem družinskem zakoniku, bi moralo biti to vprašanje v pobudi vsaj obravnavano, če ne že rešeno. Kajti matičar zna zakuhati veliko zadrego s slovensko zastavo, ki bi jo prejel istospolni par. Novakova namreč, po njenih besedah, z zastavo krepi tudi krščanske korenine Slovenije. V teh pa istospolna ljubezen ni evidentirana …
Potem nastopijo težave v poporočnem času. Zastava je inštalirana v novem domu, v novem zakonu in novem življenju in srečna zakonca jo razobešata za vse državne praznike. A kaj se z zastavo zgodi, ko par zakon razveže oziroma se loči? Kar ni prav redko, kajti četrtina zakonskih zvez, se pravi tudi bodočih zastavarjev, se sčasoma razveže. Kaj se v tem primeru zgodi z zastavo? Ali naj se sledi uveljavljeni praksi ob ločitvi in pripade, tako kot otrok, tudi zastava praviloma materi? Ali pa mora dobiti zastavo mož, ki je pripravljen pod njo tudi umreti?
Potem: kaj se zgodi z zunajzakonskimi zvezami?
Kot vemo, je koruzništvo izenačeno z zakonsko zvezo in s pravnim priznanjem zunajzakonske skupnosti za partnerja nastopijo enake posledice, kot jih ima zunajzakonska skupnost. Torej bi morala tudi zunajzakonska partnerja dobiti zastavo.
In še sploh med neoliberalnim cunamijem: kdo bo to plačal?
V Sloveniji se letno sklene nekje okoli 6500 zakonskih zvez. Cene slovenskih zastav pa močno variirajo. V navijaških trgovinah je tiste 140×70 mogoče dobiti že za deset evrov. Mogoče jih je sicer dobiti tudi ceneje – na straneh s kuponi so ob 50-odstotnem popustu tudi pod osem evrov. Res, da so izdelane iz 110 gramskega poliestra, je pa barva 100-odstotno penetrirana v njih, kot piše v oglasnem materialu.
A menda ob tako svečanem trenutku, kot je poroka, ne bomo stiskaški: predlagamo, da gremo do konca in za zakonce naročimo zastavarsko kraljico. Izdelana iz vezenega satena v izmeri 100 x 200 centimetrov z DDV skupaj velja 286 evrov. Če predvidevamo, da se zastavo podari v primerni embalaži, vsaj darilni vrečki, če že ne v kartonasti škatli, in to pomnožimo s številom porok, pridemo nekje do dveh milijonov evrov na leto. Ob predlogu za to domoljubno avanturo bi tako odgovoren predsednik stranke moral predlagati še, kje bomo ta denar vzeli. In se, kot že nič kolikokrat izkaže: domoljubje ni poceni!
Vsem tem cirkusom pa bi se lahko izognili, če bi gospa Novakova imela v mislih ono drugo, se pravi cerkveno poroko. Te sicer niso tako zelo popularne kot nekoč, saj jih je med vsemi ostalo le še za 40 odstotkov; a pri podarjanju zastave med cerkveno poroko odpade težava z istospolnimi, odpade težava z zunajzakonci in odpade težava z ločitvijo. Stroške zastave pa bi lahko država naprtila kar Cerkvi – v okviru reševanja denacionalizacijskih zahtevkov, ali pa znotraj mašenja pidovskih lukenj.
Sicer si kritično razmišljujoč človek težko predstavlja, da se resen predsednik resne politične stranke ukvarja z deljenjem državne zastave na ohceti; pa ne samo zato, ker se zdi v postmoderni družbi to boleče anahronistično … Predvsem bi bilo podarjanje zastave ob poroki neumestno zaradi zgodovinske izkušnje, po kateri so Sloveniji najbolj škodovali prav tisti, ki so imeli domoljubje najpogosteje na ustih. In ko javno izkazujejo ljubezen rodni grudi, še vedno nosijo medeninaste zastavice, zataknjene za ovratnike temnih oblek,. Domovina in domoljubje nista zastava. In ne grb. Izjema v tem je himna, zaradi genialnosti avtorjev seveda. Domoljubja se ne podarja, niti se ga ne privzgoji, kot zmotno mislijo domoljubni arhitekti. Domoljubje se prisluži.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
Neveljaven email naslov