Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Se pravi, v naslednjih nekaj minutah … “arbitraža za telebane”.

Najprej in na začetku: če boste te dni videli, da se je v vaš kraj pripeljal Miro Cerar, pograbite potni list in najnujnejše imetje; zelo verjetno boste morali v drugo državo.

A dajmo šalo in vladne predstavnike na stran ter si oglejmo arbitražo. Menda gre za 400 strani zapletenega mednarodnopravnega jezika, ki ga razume 400 “mednarodnih pravnikov” na planetu. Neposredno pa bo meja prizadela 400 ljudi, ki nimajo najmanjšega pojma, o čem pripoveduje 400 strani mednarodnopravnega besedila. Tudi tu vam čudežev ne moremo ponuditi, kajti sami ne razumemo, zakaj pri arbitraži sploh gre.

Generacija, ki se je rodila recimo pred 26 leti, je prepričana, da sta hrvaško-slovenska meja in njena spornost naravno stanje. Da ni tako, se zavedajo starejši rodovi, ki se spominjajo meje, ki to ni bila. Vsi skupaj pa se spominjamo dneva, ko smo pristali v skupni evropski družini, ki je obljubljala Evropo brez meja.

A očitno so meje take kot herpes. Od časa do časa sicer izginejo, latentno pa so ves čas navzoče.

In zdaj k težavnemu razumevanju arbitraže.

Imamo Republiko Slovenijo, ki je takoj in nemudoma začela izvrševati razsodbo. Premier prepričuje vaščane obmejnih vasi, v katerih redko vidijo televizijski dnevnik iz Ljubljane, kaj šele premierja iz Ljubljane, da bo še vse v redu.

“Slovenija je tu za vas,” vlada reklamira mehko različico implementacije. Trda različica sta bodeča žica in brca v zadnjico, ki pa sta na srečo za zdaj namenjeni le prebežnikom.

Takojšnja implementacija, tukaj in zdaj, je seveda v duhu vedno pridne in vzorne članice evropske družine, ki z junaškim žrtvovanjem nekaj hiš in celo nekaj žive sile izpolnjuje sodbo arbitražnega sodišča. Črnilo se še ni posušilo, zadnje štampiljke se še niso spustile, ko je naša država že sredi akcije.

Potem pa je tu Hrvaška. Tudi republika. Ki je javno povedala, da sodbe ne bo ne prevzela, ne upoštevala, ne se po njej ravnala. In spet so se začeli incidenti, ki jih v obdobjuu politično nesprejemljivega statusa quo ni bilo. Se pravi, da je arbitraža mir spremenila v napetost. In v izmenjavo not, nujne sestanke, povišane tone in vso šaro, ki smo se je v prejšnjih 26-ih letih nagledali do absolutnega dolgočasja. Dobro; nihče izmed vrhunskih slovenskih politikov se ne vali več po jarkih Joška Jorasa, preostala ikonografija pa je v bistvu že dolgo znana.

In zdaj vprašanje za 6,7 milijona dolarjev, kolikor nas je stala arbitraža: “Zakaj, hudiča, preseljujemo ljudi, če nam jih ni treba?” Da bi jih bilo treba, bi to morala zahtevati Hrvaška, ta pa tega ne bo zahtevala, ker ne upošteva arbitraže.

 Se pravi, da Slovenija upošteva arbitražo z naše, slovenske strani, hkrati pa jo upošteva tudi za Hrvaško. Po domače povedano: Hrvaški ni treba upoštevati arbitraže, ker jo mi upoštevamo zanjo.

Dvojno upoštevanje bo arbitražni sporazum seveda izpolnilo; problem bo nastal le v tistih delih, v katerih ne bo pomagalo, če ga dvakratno upoštevamo sami, se pravi na področjih, na katerih je ozemlje pridobila Republika Slovenija. Na srečo je teh območij tako malo in so tako majhna, da se nam ni treba vznemirjati. Fantastičen dan se je spremenil v dim – to pa je, kot kaže, tudi poglavitni namen dimnika, ki skrbi za stik Slovenije z mednarodnimi vodami.

Preden preidemo k temeljnim ugotovitvam, še nekaj iz otroškega vrtca za diplomate. Hvaljenje obeh republik z močnimi prijatelji je patetično smešno. Za nami stojijo Nemci, ki so izdali sporočilo za javnost, za Hrvati pa Američani.

 Ta nesrečna zaverovanost v mednarodno pomembnost je prerasla diplomacijo in se spremenila v komedijantstvo.

Kot da nihče izmed postavljačev s tujim perjem ni nikoli zares okusil tujine; v vladnih palačah velikih zahodnih demokracij, v njihovih medijih, da ne govorimo na njihovih ulicah, je slovensko-hrvaški mejni spor opomba.

V najboljšem primeru novička, pa še ta intonirana kot plemenski spor nekje na Balkanu. Nikogar ne zanimajo velika nacionalna čustva in hudičeva Mura, ki ne more ostati v svojem toku.

Arbitražni sporazum pa je hkrati tudi zgodba o veliki nenačelnosti, ki jo zganja naša država. Medtem ko smo na južni meji pripravljeni zaradi meje iti v vojno, smo recimo na severni do mejnih vprašanj popolnoma brezbrižni. Le primer za pokušnjo; slovenska meja, ki od Šentilja teče po znameniti avstrijski vinski cesti vsaj do avstrijskih Lučan, je večkrat kršena, s tem pa tudi slovenska suverenost. Mejni spor, ki za Slovenijo to ni, je nastal med jugoslovanskim nadzorom meje, ko se graničarji niso preveč vznemirjali, avstrijski gradbeniki pa so preveč ambiciozno gradili turistično cesto. Na avstrijsko kršenje meje na asfaltu nazorno kažejo oznake, a domačine, ki se že 26 let bojujejo za pravično mejo, v Ljubljani zasmehujejo in jih ne upoštevajo.

Jasno; Avstrija je ugledna in urejena država, po kateri bi se radi zgledovali, in za nekaj njene naklonjenosti mirno podarimo tistih nekaj tisoč kvadratnih metrov, za Joška Jorasa na južni meji pa smo pripravljeni na glavo skočiti v kanal, poln odplak.

Sicer pa ni jasno, čemu vsa ta kolobocija: vsak navtik ve, kako pravično potegneš mejo na morju. Spraviš se čisto na krmo, z eno roko se primeš za stopnice ali jambor in ko opraviš, uporabiš toaletni papir. Potem spremljaš bele točke, ki se zarisujejo na morju.