Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Druga priložnost drugega tira

26.09.2017

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Tokratna glosa Marka Radmiloviča o nedavnem referendumu o drugem tiru

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Seveda govorimo o udeležbi. Dvajset odstotkov, ki so se pripeljali po drugem tiru, niso sicer rekordno nizka udeležba – so pa čisto pri dnu. In prav nizka udeležba kvari slovensko referendumsko slavo. Ter onemogoča izbruh resničnih čustev.

Poraženci so tako ali tako zagrenjeni, pa tudi zmagovalci ne kažejo pretiranega veselja. Ob le petinski udeležbi ga je težko. Če poslušamo še vedno razboritega predlagatelja Vilija Kovačiča, ali tradicionalno umirjenega Mira Cerarja, jima referendum ni niti uničil niti polepšal običajne nedelje. Cerar je sicer zmagal in infrastrukturni projekt gre naprej, a zmaga se zdi brez leska.

V te dneve popularni košarkarski primeri: kot bi naši postali evropski prvaki po zmagi nad Srbijo z deset proti osem. In še to le z zadetimi prostimi meti. Ki bi jih metali trinajstodstotno. Še naprej po košarkarsko: Cerarju se je zgodil referendumski Dani Bavec še pred slavnostnim sprejemom.

In kaj je to nedeljo zadržalo volivce doma? Vedno jih nekaj zadrži in krivi so najrazličnejši, po navadi prav neverjetni razlogi. Po navadi vreme. Če je vreme lepo, sprehod v naravi premaga vročo željo po demokratičnem odločanju, ob slabem vremenu pa med koncem tedna tako ali tako nihče ne hodi od doma. Sploh če ni potrebe, kar pa demokracija očitno ni.  

Bojimo se, da je bil to nedeljo vzrok še bolj prozaičen … Zaradi podnebnih sprememb in dramatično zamaknjenega in skrajšanega časa vegetacije je bila zadnja septembrska nedelja rezervirana za trgatev. Ne le velike kmetije in vinogradniška podjetja; vsak z desetimi trsi in zidanico je organiziral trgatev. In če upoštevamo znameniti vinogradniški aksiom, ki govori o tem, da ima posestnik z najmanj trtami praviloma največ trgačev na trgatvi, potem je treba le množiti število trt s številom trgačev, pa dobimo samo 20-odstotno udeležbo na referendumu.

Sicer je za demokrata vsaj zaskrbljujoče, če že ne žalostno, da slovenskega volivca bolj skrbi usoda vinskega letnika 2017 kot usoda drugega tira, a ultimativno demokratično načelo govori ob pravici do odločanja tudi o pravici do neodločanja.

A nekaj je še bolj zanimivo. Udeležba oziroma neudeležba na referendumu, ki je sramotna ne le za predlagatelja, temveč vsaj malo za celotno politiko, takoj postane žeton na besno se vrteči politični ruleti. Opazovalca, ki sicer nima nekega posebnega veselja do železnice in polaganja tirov po Krasu, najbolj zmede dejstvo, da politika nenadoma ugotavlja, kako je vprašanje prezapleteno, da bi bilo dano v presojo ljudstvu. Da to trdi politični pol, ki je “držal svečo” referendumu, je le prvi del absurda. Še bolj absurdna pa je izpeljava, ki sledi … Namreč da ljudje o zakonu, zdaj ko je sprejet, ne moremo odločati! Čeprav so ga pred kratkim odobrili poslanci, ki so izvoljeni predstavniki prav tega ljudstva. Se pravi: mi o tem ne zmoremo presojati, če bi pa kdorkoli izmed nas prestopil parlamentarni prag, bi ga obsvetlila infrastrukturna milost in mu že na poti skozi avlo namenila vedenje o pasteh kraških tal, vrtanju tunelov in dogovarjanju z Madžari za puf.

Ravno zato so referendumska vprašanja tako bipolarna. Z nekaj izjemami nas vedno vprašujejo ali o minornem, ali o bizarnem, ali o kvadraturi kroga. Skoraj praviloma pa vprašujejo o stvareh, o katerih državljani nimamo mnenja. Vsaj ne relevantnega. Po drugi strani pa nas ne vprašujejo o stvareh, o katerih državljani mnenje, čeprav tudi redko relevantno, imamo.

Pa s tem ne osiramo zdaj že ponarodelega prelaganja odgovornosti z oblasti na ljudstvo, temveč osiramo dejstvo, da demokratične ustanove nimajo izdelanega mnenja o samih sebi, glede na predlagatelje pa tudi državljani nimamo izdelanega mnenja o demokratičnih ustanovah. Se pravi, o tem, kdo in kaj so in čemu so namenjene …

Referendumi kažejo, da vzvodov odločanja in upravljanja ne mi ne naši izbrani predstavniki nismo zares ponotranjili. Zato porazna in nerodno nizka referendumska udeležba v resnici ne pomeni mnenjske kategorije, niti ne tihega protesta, niti ne naveličanosti ljudstva … gre izključno za izložbeno okno slovenske družbe in slovenske politike. Je pa res, da je težnja, da bi za neudeležbo okrivili tiste, ki niso prišli, smešna. Referendum ni šolski pouk; torej odsotnost ni krivda povabljenega, temveč odgovornost vabečega.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Druga priložnost drugega tira

26.09.2017

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Tokratna glosa Marka Radmiloviča o nedavnem referendumu o drugem tiru

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Seveda govorimo o udeležbi. Dvajset odstotkov, ki so se pripeljali po drugem tiru, niso sicer rekordno nizka udeležba – so pa čisto pri dnu. In prav nizka udeležba kvari slovensko referendumsko slavo. Ter onemogoča izbruh resničnih čustev.

Poraženci so tako ali tako zagrenjeni, pa tudi zmagovalci ne kažejo pretiranega veselja. Ob le petinski udeležbi ga je težko. Če poslušamo še vedno razboritega predlagatelja Vilija Kovačiča, ali tradicionalno umirjenega Mira Cerarja, jima referendum ni niti uničil niti polepšal običajne nedelje. Cerar je sicer zmagal in infrastrukturni projekt gre naprej, a zmaga se zdi brez leska.

V te dneve popularni košarkarski primeri: kot bi naši postali evropski prvaki po zmagi nad Srbijo z deset proti osem. In še to le z zadetimi prostimi meti. Ki bi jih metali trinajstodstotno. Še naprej po košarkarsko: Cerarju se je zgodil referendumski Dani Bavec še pred slavnostnim sprejemom.

In kaj je to nedeljo zadržalo volivce doma? Vedno jih nekaj zadrži in krivi so najrazličnejši, po navadi prav neverjetni razlogi. Po navadi vreme. Če je vreme lepo, sprehod v naravi premaga vročo željo po demokratičnem odločanju, ob slabem vremenu pa med koncem tedna tako ali tako nihče ne hodi od doma. Sploh če ni potrebe, kar pa demokracija očitno ni.  

Bojimo se, da je bil to nedeljo vzrok še bolj prozaičen … Zaradi podnebnih sprememb in dramatično zamaknjenega in skrajšanega časa vegetacije je bila zadnja septembrska nedelja rezervirana za trgatev. Ne le velike kmetije in vinogradniška podjetja; vsak z desetimi trsi in zidanico je organiziral trgatev. In če upoštevamo znameniti vinogradniški aksiom, ki govori o tem, da ima posestnik z najmanj trtami praviloma največ trgačev na trgatvi, potem je treba le množiti število trt s številom trgačev, pa dobimo samo 20-odstotno udeležbo na referendumu.

Sicer je za demokrata vsaj zaskrbljujoče, če že ne žalostno, da slovenskega volivca bolj skrbi usoda vinskega letnika 2017 kot usoda drugega tira, a ultimativno demokratično načelo govori ob pravici do odločanja tudi o pravici do neodločanja.

A nekaj je še bolj zanimivo. Udeležba oziroma neudeležba na referendumu, ki je sramotna ne le za predlagatelja, temveč vsaj malo za celotno politiko, takoj postane žeton na besno se vrteči politični ruleti. Opazovalca, ki sicer nima nekega posebnega veselja do železnice in polaganja tirov po Krasu, najbolj zmede dejstvo, da politika nenadoma ugotavlja, kako je vprašanje prezapleteno, da bi bilo dano v presojo ljudstvu. Da to trdi politični pol, ki je “držal svečo” referendumu, je le prvi del absurda. Še bolj absurdna pa je izpeljava, ki sledi … Namreč da ljudje o zakonu, zdaj ko je sprejet, ne moremo odločati! Čeprav so ga pred kratkim odobrili poslanci, ki so izvoljeni predstavniki prav tega ljudstva. Se pravi: mi o tem ne zmoremo presojati, če bi pa kdorkoli izmed nas prestopil parlamentarni prag, bi ga obsvetlila infrastrukturna milost in mu že na poti skozi avlo namenila vedenje o pasteh kraških tal, vrtanju tunelov in dogovarjanju z Madžari za puf.

Ravno zato so referendumska vprašanja tako bipolarna. Z nekaj izjemami nas vedno vprašujejo ali o minornem, ali o bizarnem, ali o kvadraturi kroga. Skoraj praviloma pa vprašujejo o stvareh, o katerih državljani nimamo mnenja. Vsaj ne relevantnega. Po drugi strani pa nas ne vprašujejo o stvareh, o katerih državljani mnenje, čeprav tudi redko relevantno, imamo.

Pa s tem ne osiramo zdaj že ponarodelega prelaganja odgovornosti z oblasti na ljudstvo, temveč osiramo dejstvo, da demokratične ustanove nimajo izdelanega mnenja o samih sebi, glede na predlagatelje pa tudi državljani nimamo izdelanega mnenja o demokratičnih ustanovah. Se pravi, o tem, kdo in kaj so in čemu so namenjene …

Referendumi kažejo, da vzvodov odločanja in upravljanja ne mi ne naši izbrani predstavniki nismo zares ponotranjili. Zato porazna in nerodno nizka referendumska udeležba v resnici ne pomeni mnenjske kategorije, niti ne tihega protesta, niti ne naveličanosti ljudstva … gre izključno za izložbeno okno slovenske družbe in slovenske politike. Je pa res, da je težnja, da bi za neudeležbo okrivili tiste, ki niso prišli, smešna. Referendum ni šolski pouk; torej odsotnost ni krivda povabljenega, temveč odgovornost vabečega.


02.05.2017

Jabolka in hruške

Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


18.04.2017

Ko pjeva, zlo ne misli

Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.


11.04.2017

Čakajoč na varnost

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


04.04.2017

Agro kaj…

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


28.03.2017

Elektro epitaf

Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.


21.03.2017

Begunski referendum

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.


14.03.2017

Mama je ena sama

Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.


07.03.2017

Pet predlogov z bambusom in gobicami

Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.


28.02.2017

Čiki in pesmi

Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.


21.02.2017

Vi gec

Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.


14.02.2017

Generacija XYZ

Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.


07.02.2017

Kavni servisi in kristalne vaze

Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.


31.01.2017

V boj! V boj, za teran svoj!

Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.


24.01.2017

Ljudje medvedi

Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!


17.01.2017

Zima zima bela, je tako bolela!

Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!


10.01.2017

Varnosti prednost

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.


27.12.2016

Naše smrti nikoli ne bodo dobile uredniškega komentarja

Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.


20.12.2016

Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev

Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.


Stran 17 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov