Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Kot trdijo politiki, neuspešni športniki in pevci z vprašljivim posluhom, smo vsega krivi mediji. Večino dni v letu je ta trditev iskanje grešnega kozla, decembra pa se izkaže za pravilno. December v medijih je resnično težaven. Zakaj in čemu?
Pred dnevi smo doživeli in nekako preživeli črni petek. Črni petek ni le še ena izmed ameriških pogruntavščin, ki jih civilizacija tako uspešno sadi tudi v sveto slovensko zemljo, temveč je poseben fenomen. Črni petek je bil najprej en dan in sicer petek po zahvalnem dnevu. Nato se je črni petek razpotegnil, tako da danes traja od četrtka do ponedeljka. S tem je naziv »najdaljši dan« črni petek odvzel izkrcanju v Normandiji! Kakorkoli; kako daleč zadaj smo v potrošništvu, govori podatek, da je pri nas črni petek še vedno samo v petek. A petek ni dan za metek oziroma začetek predbožične nakupovalne mrzlice. Ta se začne še prej z late night shoppingom in nato ves ta cirkus traja do velikega klimaksa, ki se konča nekaj sekund prej, preden se rodi Božji otrok.
Ampak kaj imamo s to znano in priljubljeno ter tudi od velikih umov analizirano šarado opraviti mediji?
“Ker nas je decembra težko prenašati. Še sami sebe decembra težko prenašamo in če ljudje iz medijev težko prenašajo medije same, je nekaj hudo narobe.”
Podoba je namreč, da mediji nismo več prenašalci, razlagalci, celo oblikovalci informacij, temveč smo samo prenašalci, razlagalci in celo oblikovalci reklam. Oglasov. Ekonomsko propagandnih sporočil. Kakorkoli že hočete. Že čez leto situacija ni rožnata, v božičnem času pa smo nemogoči. In to vsi brez izjeme, da potegnemo z metlo tudi pred svojim pragom. Nacionalni, regionalni, lokalni, komercialni. Elektronski, digitalni, tiskani in avdiovizualni. Vsi se tresemo od reklam in pred njimi. Jasno, da se še vedno ukvarjamo z resnimi vsebinami, novicami, kulturo, športom in takimi rečmi, a vse to se izgubi v zvončkljanju kraguljčkov.
Zakaj in čemu tako? Prva resnica sodobne slovenske medijske krajine je, da mnogo medijev obstaja le kot platforma za reklame. Se pravi, da je odgovor na vprašanje, ali je bila prej reklama ali medij, enostaven. Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij. Se pravi, da je smisel obstoja posameznih medijev zunaj medijev samih.
Takšnih medijev je, recimo prek prsta, več kot polovica. Vsebina in novinarji v tem kontekstu niso bistveni. Kot platforma za oglase pišejo o vsem; predvsem pa o zdravju, telekomunikacijah, avtomobilih, celulitu in orgazmu.
Potem pa je druga, žal vedno manjša skupina medijev, ki se iskreno trudijo z informiranjem javnosti; a tega ne morejo početi, če ne zagrizejo dovolj globoko v oglaševalski kolač. Tam se resni ustvarjalci ukvarjajo z resnimi vsebinami, ob tem pa se na pol zavedajo, da jim je to omogočeno le zaradi reklamiranja telekomunikacij, avtomobilov, zdravja, celulita in orgazma. Ob tem verodostojnost in moralo prepuščamo drugim; mi se raje vrnimo na spolzko področje decembrskih nakupov. Brez vsaj malo psevdofilozofske razlage jih je razumnemu praktično nemogoče razumeti, zatorej prisluhnite:
“Bistvo nakupovalnega decembra so predmeti. In kot uči znanstvena fantastika, predmeti v hiperpotrošništvu izgubijo vrednost. Ko je predmetov preveč, postanejo inflatorni in s tem izgubijo vrednost.”
Od »Reklamokracije« do »Fahrenheita 451« nam literarni preroki rišejo svet, kjer predmeti izgubljajo vrednost ne glede na njihovo resnično ceno. In ko predmeti izgubijo vrednost, potrošništvo izgubi tla pod nogami in nastopi čas resničnih in od človeškega bistva neodtujljivih vrednot, kot so ljubezen, sočutje in lenarjenje.
Bi torej mediji morali decembra nehati objavljati reklame? V idealnem svetu da, vendar bi to pomenilo prej kot v enem mesecu svet brez medijev. Kdo bi nato v svetu brez medijev oznanil Odrešenikovo rojstvo?
Mediji smo, po našem svetem prepričanju, še vedno pomembni, ker poskušamo vsaj koliko toliko držati skupaj vegavo vladavino razuma. Čeprav – če sledimo bizarnostim našega vsakdana, bi tudi razum potreboval dobro reklamo.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Kot trdijo politiki, neuspešni športniki in pevci z vprašljivim posluhom, smo vsega krivi mediji. Večino dni v letu je ta trditev iskanje grešnega kozla, decembra pa se izkaže za pravilno. December v medijih je resnično težaven. Zakaj in čemu?
Pred dnevi smo doživeli in nekako preživeli črni petek. Črni petek ni le še ena izmed ameriških pogruntavščin, ki jih civilizacija tako uspešno sadi tudi v sveto slovensko zemljo, temveč je poseben fenomen. Črni petek je bil najprej en dan in sicer petek po zahvalnem dnevu. Nato se je črni petek razpotegnil, tako da danes traja od četrtka do ponedeljka. S tem je naziv »najdaljši dan« črni petek odvzel izkrcanju v Normandiji! Kakorkoli; kako daleč zadaj smo v potrošništvu, govori podatek, da je pri nas črni petek še vedno samo v petek. A petek ni dan za metek oziroma začetek predbožične nakupovalne mrzlice. Ta se začne še prej z late night shoppingom in nato ves ta cirkus traja do velikega klimaksa, ki se konča nekaj sekund prej, preden se rodi Božji otrok.
Ampak kaj imamo s to znano in priljubljeno ter tudi od velikih umov analizirano šarado opraviti mediji?
“Ker nas je decembra težko prenašati. Še sami sebe decembra težko prenašamo in če ljudje iz medijev težko prenašajo medije same, je nekaj hudo narobe.”
Podoba je namreč, da mediji nismo več prenašalci, razlagalci, celo oblikovalci informacij, temveč smo samo prenašalci, razlagalci in celo oblikovalci reklam. Oglasov. Ekonomsko propagandnih sporočil. Kakorkoli že hočete. Že čez leto situacija ni rožnata, v božičnem času pa smo nemogoči. In to vsi brez izjeme, da potegnemo z metlo tudi pred svojim pragom. Nacionalni, regionalni, lokalni, komercialni. Elektronski, digitalni, tiskani in avdiovizualni. Vsi se tresemo od reklam in pred njimi. Jasno, da se še vedno ukvarjamo z resnimi vsebinami, novicami, kulturo, športom in takimi rečmi, a vse to se izgubi v zvončkljanju kraguljčkov.
Zakaj in čemu tako? Prva resnica sodobne slovenske medijske krajine je, da mnogo medijev obstaja le kot platforma za reklame. Se pravi, da je odgovor na vprašanje, ali je bila prej reklama ali medij, enostaven. Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij. Se pravi, da je smisel obstoja posameznih medijev zunaj medijev samih.
Takšnih medijev je, recimo prek prsta, več kot polovica. Vsebina in novinarji v tem kontekstu niso bistveni. Kot platforma za oglase pišejo o vsem; predvsem pa o zdravju, telekomunikacijah, avtomobilih, celulitu in orgazmu.
Potem pa je druga, žal vedno manjša skupina medijev, ki se iskreno trudijo z informiranjem javnosti; a tega ne morejo početi, če ne zagrizejo dovolj globoko v oglaševalski kolač. Tam se resni ustvarjalci ukvarjajo z resnimi vsebinami, ob tem pa se na pol zavedajo, da jim je to omogočeno le zaradi reklamiranja telekomunikacij, avtomobilov, zdravja, celulita in orgazma. Ob tem verodostojnost in moralo prepuščamo drugim; mi se raje vrnimo na spolzko področje decembrskih nakupov. Brez vsaj malo psevdofilozofske razlage jih je razumnemu praktično nemogoče razumeti, zatorej prisluhnite:
“Bistvo nakupovalnega decembra so predmeti. In kot uči znanstvena fantastika, predmeti v hiperpotrošništvu izgubijo vrednost. Ko je predmetov preveč, postanejo inflatorni in s tem izgubijo vrednost.”
Od »Reklamokracije« do »Fahrenheita 451« nam literarni preroki rišejo svet, kjer predmeti izgubljajo vrednost ne glede na njihovo resnično ceno. In ko predmeti izgubijo vrednost, potrošništvo izgubi tla pod nogami in nastopi čas resničnih in od človeškega bistva neodtujljivih vrednot, kot so ljubezen, sočutje in lenarjenje.
Bi torej mediji morali decembra nehati objavljati reklame? V idealnem svetu da, vendar bi to pomenilo prej kot v enem mesecu svet brez medijev. Kdo bi nato v svetu brez medijev oznanil Odrešenikovo rojstvo?
Mediji smo, po našem svetem prepričanju, še vedno pomembni, ker poskušamo vsaj koliko toliko držati skupaj vegavo vladavino razuma. Čeprav – če sledimo bizarnostim našega vsakdana, bi tudi razum potreboval dobro reklamo.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov