Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti v prafaktorje
Najprej in na začetku: komu je javno financiranje zasebnega šolstva v osnovi namenjeno? Brez premisleka in na prvo žogo bi rekli, da ustavi. In poslancem. In Katoliški cerkvi. Na srečo vemo tudi, komu ni namenjeno! Če verjamemo premierju, ni namenjeno ekstremnim skupinam – se pravi Isisu, Al Kaidi in podobnim.
Na osnovi javne razprave, ki je prav vroča in na trenutke celo besna, sklepamo, da je vprašanje financiranja zasebnega šolstva z javnimi sredstvi pravno vprašanje. In to ne katero koli pravno vprašanje, kot če se kregate s sosedom okoli dovozne poti, temveč ustavnopravno vprašanje. Ko so se v vso zgodbo vpletli ustavni pravniki in ustavni sodniki, se je bistvo problema oziroma tematike izgubilo. Bistvo pa je: komu je javno financiranje zasebnih šol namenjeno?
Ker ustavno sodišče, ki je v roku desetletja o tem vprašanju dvakrat razsodilo diametralno nasprotno, bistvo samo zamegljuje, ga bomo vrgli iz enačbe. In vse ostale tudi … tako se rešimo ustavnih pravnikov, poslancev, politikov, ravnateljev in učiteljev ter končno pridemo do bistva. Bistvo pa so učenci in dijaki. In zdi se, da v državi, katere prihodnost je ravno izobraževanje, nasprotovati financiranju tega ni ravno modro dejanje. Če torej vprašanje očistimo ideološke navlake, se pravi levih in desnih, škofovske konference in marksistov, se nam pokaže osnovno vprašanje, ki se glasi: ali naj država vlaga v izobraževanje? Vsak dobromisleč mora na to vprašanje odgovoriti z da! Porabljeni denar, pa čeprav javni v zasebnih zavodih, bo šel za izobraževanje. Ne za banke, ne za gradbince, ne za lobije, ne za vojsko, temveč za izobraževanje. In to je absolutno dobro.
Omogočiti otrokom, katerim koli že, najboljše možno izobraževanje, je nacionalna nuja in je verjetno bolj ustavno zanimivo kot špetir o tem, kako to doseči …
Žal se vplete v vso šarado kar nekaj motečih dejavnikov, ki zamegljujejo posvečeno poslanstvo izobraževanja. Najprej fovšija; starši, ki imajo otroke v javni šoli, ne vidijo pravega smisla v tem, da iz javnih sredstev financirajo tuje otroke, ki hodijo na zasebne šole in bodo tako deležni boljše izobrazbe ter posledično vstopa v družbeno elito, ko bodo starejši. Ampak saj se nekaj podobnega dogaja že desetletja … Javno glasbeno šolstvo, recimo, se v veliki meri financira iz javnih sredstev; se pravi tudi iz vašega denarja, ne glede na to, da je vaš otrok mogoče gluh kot top. S tem ko v glasbenih šolah v ospredje postavljamo izobraževanje, ne pa to, kateri otrok je nadarjen in kateri ne, sledimo svetlemu in tudi v razvitejših državah redkemu idealu izobraževalne solidarnosti. Pri tem gre za zavezo naroda kot takega, da bomo tudi z izobraževalno solidarnostjo vlagali v naše otroke največ, kar kot družba zmoremo.
Še bolj pa je naivno razmišljanje, da zasebno šolstvo izobražuje kvalitetnejše in tako proizvaja kasto bodočih gospodarjev. Denar še ni nikoli nikogar izobrazil oziroma se njegov vpliv v izobraževanju zlahka eliminira z učenčevo ali dijakovo zavzetostjo, delovnimi navadami, vedoželjnostjo in srčno kulturo. Metanje kupa denarja v šolstvo, zasebno ali javno, mogoče zagotavlja bataljone hodečih podatkov, ne zagotavlja pa generacij, ki bodo poskrbele za naše pokojnine in posledično tudi za našo starost.
Če bi vsi deležniki, tudi ustavno sodišče, razpravo od tega, kdo bo imel manj, če bo nekdo imel več, preusmerili v to, koga in kaj izobražujemo, bi bila trenutna debata nepotrebna.
Še bolj pa se debata zaplete, ko se ji pridruži škofovska konferenca oziroma njena komisija za pravičnost in mir … Nekaj let so bili združeni škofje zaradi fiaska, ki so ga doživeli z Zvonovi, modro tiho, zdaj pa se jim je zazdelo, da so njihove finančne avanture pozabljene in je čas, da se ponovno vzpostavijo kot moralna avtoriteta. Tako so se v preteklih dneh oglasili kar dvakrat. Nas zanima dan, ko so se v resnobni črnini postavili pred kamere ob debati o javnem financiranju zasebnega šolstva … Kolikor razumemo, dodatni denar ne bi šel za verske vsebine, ki jih prakticirajo v šolah, ki so jih ustanovile škofije; tako da človek ne najde nobenega razloga, čemu so škofje povzdignili glas. Hočemo povedati, da je, kolikor razumemo, srž problema v tem, da je njeno veličanstvo geometrija tako v zasebni kot v javni šoli vedno Evklidova geometrija in zato mora biti njen učitelj v obeh primerih enako obravnavan. Tako pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj naj bi škofe zanimal domnevno diskriminatoren odnos države do matematike in njenih prerokov. Oziroma: ko je škofe matematika zanimala, so v trenutku pridelali nekajmilijonsko luknjo.
Za veliki finale pa je absurdnost problema treba dokazati še s preizkusom: če naj bi bilo javno financiranje zasebnega šolstva sporno, bi moralo biti sporno tudi zasebno financiranje javnega šolstva. Ako porečete, da tega ni, preverite položnice, ki prihajajo z javnih šol na zasebne naslove; kar pomeni, da slehernik oziroma vsak od staršev v tej državi mnogo bolj čuti zasebno financiranje javnih šol, kot bo kadarkoli čutil javno financiranje zasebnih šol.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti v prafaktorje
Najprej in na začetku: komu je javno financiranje zasebnega šolstva v osnovi namenjeno? Brez premisleka in na prvo žogo bi rekli, da ustavi. In poslancem. In Katoliški cerkvi. Na srečo vemo tudi, komu ni namenjeno! Če verjamemo premierju, ni namenjeno ekstremnim skupinam – se pravi Isisu, Al Kaidi in podobnim.
Na osnovi javne razprave, ki je prav vroča in na trenutke celo besna, sklepamo, da je vprašanje financiranja zasebnega šolstva z javnimi sredstvi pravno vprašanje. In to ne katero koli pravno vprašanje, kot če se kregate s sosedom okoli dovozne poti, temveč ustavnopravno vprašanje. Ko so se v vso zgodbo vpletli ustavni pravniki in ustavni sodniki, se je bistvo problema oziroma tematike izgubilo. Bistvo pa je: komu je javno financiranje zasebnih šol namenjeno?
Ker ustavno sodišče, ki je v roku desetletja o tem vprašanju dvakrat razsodilo diametralno nasprotno, bistvo samo zamegljuje, ga bomo vrgli iz enačbe. In vse ostale tudi … tako se rešimo ustavnih pravnikov, poslancev, politikov, ravnateljev in učiteljev ter končno pridemo do bistva. Bistvo pa so učenci in dijaki. In zdi se, da v državi, katere prihodnost je ravno izobraževanje, nasprotovati financiranju tega ni ravno modro dejanje. Če torej vprašanje očistimo ideološke navlake, se pravi levih in desnih, škofovske konference in marksistov, se nam pokaže osnovno vprašanje, ki se glasi: ali naj država vlaga v izobraževanje? Vsak dobromisleč mora na to vprašanje odgovoriti z da! Porabljeni denar, pa čeprav javni v zasebnih zavodih, bo šel za izobraževanje. Ne za banke, ne za gradbince, ne za lobije, ne za vojsko, temveč za izobraževanje. In to je absolutno dobro.
Omogočiti otrokom, katerim koli že, najboljše možno izobraževanje, je nacionalna nuja in je verjetno bolj ustavno zanimivo kot špetir o tem, kako to doseči …
Žal se vplete v vso šarado kar nekaj motečih dejavnikov, ki zamegljujejo posvečeno poslanstvo izobraževanja. Najprej fovšija; starši, ki imajo otroke v javni šoli, ne vidijo pravega smisla v tem, da iz javnih sredstev financirajo tuje otroke, ki hodijo na zasebne šole in bodo tako deležni boljše izobrazbe ter posledično vstopa v družbeno elito, ko bodo starejši. Ampak saj se nekaj podobnega dogaja že desetletja … Javno glasbeno šolstvo, recimo, se v veliki meri financira iz javnih sredstev; se pravi tudi iz vašega denarja, ne glede na to, da je vaš otrok mogoče gluh kot top. S tem ko v glasbenih šolah v ospredje postavljamo izobraževanje, ne pa to, kateri otrok je nadarjen in kateri ne, sledimo svetlemu in tudi v razvitejših državah redkemu idealu izobraževalne solidarnosti. Pri tem gre za zavezo naroda kot takega, da bomo tudi z izobraževalno solidarnostjo vlagali v naše otroke največ, kar kot družba zmoremo.
Še bolj pa je naivno razmišljanje, da zasebno šolstvo izobražuje kvalitetnejše in tako proizvaja kasto bodočih gospodarjev. Denar še ni nikoli nikogar izobrazil oziroma se njegov vpliv v izobraževanju zlahka eliminira z učenčevo ali dijakovo zavzetostjo, delovnimi navadami, vedoželjnostjo in srčno kulturo. Metanje kupa denarja v šolstvo, zasebno ali javno, mogoče zagotavlja bataljone hodečih podatkov, ne zagotavlja pa generacij, ki bodo poskrbele za naše pokojnine in posledično tudi za našo starost.
Če bi vsi deležniki, tudi ustavno sodišče, razpravo od tega, kdo bo imel manj, če bo nekdo imel več, preusmerili v to, koga in kaj izobražujemo, bi bila trenutna debata nepotrebna.
Še bolj pa se debata zaplete, ko se ji pridruži škofovska konferenca oziroma njena komisija za pravičnost in mir … Nekaj let so bili združeni škofje zaradi fiaska, ki so ga doživeli z Zvonovi, modro tiho, zdaj pa se jim je zazdelo, da so njihove finančne avanture pozabljene in je čas, da se ponovno vzpostavijo kot moralna avtoriteta. Tako so se v preteklih dneh oglasili kar dvakrat. Nas zanima dan, ko so se v resnobni črnini postavili pred kamere ob debati o javnem financiranju zasebnega šolstva … Kolikor razumemo, dodatni denar ne bi šel za verske vsebine, ki jih prakticirajo v šolah, ki so jih ustanovile škofije; tako da človek ne najde nobenega razloga, čemu so škofje povzdignili glas. Hočemo povedati, da je, kolikor razumemo, srž problema v tem, da je njeno veličanstvo geometrija tako v zasebni kot v javni šoli vedno Evklidova geometrija in zato mora biti njen učitelj v obeh primerih enako obravnavan. Tako pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj naj bi škofe zanimal domnevno diskriminatoren odnos države do matematike in njenih prerokov. Oziroma: ko je škofe matematika zanimala, so v trenutku pridelali nekajmilijonsko luknjo.
Za veliki finale pa je absurdnost problema treba dokazati še s preizkusom: če naj bi bilo javno financiranje zasebnega šolstva sporno, bi moralo biti sporno tudi zasebno financiranje javnega šolstva. Ako porečete, da tega ni, preverite položnice, ki prihajajo z javnih šol na zasebne naslove; kar pomeni, da slehernik oziroma vsak od staršev v tej državi mnogo bolj čuti zasebno financiranje javnih šol, kot bo kadarkoli čutil javno financiranje zasebnih šol.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Neveljaven email naslov