Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti v prafaktorje
Najprej in na začetku: komu je javno financiranje zasebnega šolstva v osnovi namenjeno? Brez premisleka in na prvo žogo bi rekli, da ustavi. In poslancem. In Katoliški cerkvi. Na srečo vemo tudi, komu ni namenjeno! Če verjamemo premierju, ni namenjeno ekstremnim skupinam – se pravi Isisu, Al Kaidi in podobnim.
Na osnovi javne razprave, ki je prav vroča in na trenutke celo besna, sklepamo, da je vprašanje financiranja zasebnega šolstva z javnimi sredstvi pravno vprašanje. In to ne katero koli pravno vprašanje, kot če se kregate s sosedom okoli dovozne poti, temveč ustavnopravno vprašanje. Ko so se v vso zgodbo vpletli ustavni pravniki in ustavni sodniki, se je bistvo problema oziroma tematike izgubilo. Bistvo pa je: komu je javno financiranje zasebnih šol namenjeno?
Ker ustavno sodišče, ki je v roku desetletja o tem vprašanju dvakrat razsodilo diametralno nasprotno, bistvo samo zamegljuje, ga bomo vrgli iz enačbe. In vse ostale tudi … tako se rešimo ustavnih pravnikov, poslancev, politikov, ravnateljev in učiteljev ter končno pridemo do bistva. Bistvo pa so učenci in dijaki. In zdi se, da v državi, katere prihodnost je ravno izobraževanje, nasprotovati financiranju tega ni ravno modro dejanje. Če torej vprašanje očistimo ideološke navlake, se pravi levih in desnih, škofovske konference in marksistov, se nam pokaže osnovno vprašanje, ki se glasi: ali naj država vlaga v izobraževanje? Vsak dobromisleč mora na to vprašanje odgovoriti z da! Porabljeni denar, pa čeprav javni v zasebnih zavodih, bo šel za izobraževanje. Ne za banke, ne za gradbince, ne za lobije, ne za vojsko, temveč za izobraževanje. In to je absolutno dobro.
Omogočiti otrokom, katerim koli že, najboljše možno izobraževanje, je nacionalna nuja in je verjetno bolj ustavno zanimivo kot špetir o tem, kako to doseči …
Žal se vplete v vso šarado kar nekaj motečih dejavnikov, ki zamegljujejo posvečeno poslanstvo izobraževanja. Najprej fovšija; starši, ki imajo otroke v javni šoli, ne vidijo pravega smisla v tem, da iz javnih sredstev financirajo tuje otroke, ki hodijo na zasebne šole in bodo tako deležni boljše izobrazbe ter posledično vstopa v družbeno elito, ko bodo starejši. Ampak saj se nekaj podobnega dogaja že desetletja … Javno glasbeno šolstvo, recimo, se v veliki meri financira iz javnih sredstev; se pravi tudi iz vašega denarja, ne glede na to, da je vaš otrok mogoče gluh kot top. S tem ko v glasbenih šolah v ospredje postavljamo izobraževanje, ne pa to, kateri otrok je nadarjen in kateri ne, sledimo svetlemu in tudi v razvitejših državah redkemu idealu izobraževalne solidarnosti. Pri tem gre za zavezo naroda kot takega, da bomo tudi z izobraževalno solidarnostjo vlagali v naše otroke največ, kar kot družba zmoremo.
Še bolj pa je naivno razmišljanje, da zasebno šolstvo izobražuje kvalitetnejše in tako proizvaja kasto bodočih gospodarjev. Denar še ni nikoli nikogar izobrazil oziroma se njegov vpliv v izobraževanju zlahka eliminira z učenčevo ali dijakovo zavzetostjo, delovnimi navadami, vedoželjnostjo in srčno kulturo. Metanje kupa denarja v šolstvo, zasebno ali javno, mogoče zagotavlja bataljone hodečih podatkov, ne zagotavlja pa generacij, ki bodo poskrbele za naše pokojnine in posledično tudi za našo starost.
Če bi vsi deležniki, tudi ustavno sodišče, razpravo od tega, kdo bo imel manj, če bo nekdo imel več, preusmerili v to, koga in kaj izobražujemo, bi bila trenutna debata nepotrebna.
Še bolj pa se debata zaplete, ko se ji pridruži škofovska konferenca oziroma njena komisija za pravičnost in mir … Nekaj let so bili združeni škofje zaradi fiaska, ki so ga doživeli z Zvonovi, modro tiho, zdaj pa se jim je zazdelo, da so njihove finančne avanture pozabljene in je čas, da se ponovno vzpostavijo kot moralna avtoriteta. Tako so se v preteklih dneh oglasili kar dvakrat. Nas zanima dan, ko so se v resnobni črnini postavili pred kamere ob debati o javnem financiranju zasebnega šolstva … Kolikor razumemo, dodatni denar ne bi šel za verske vsebine, ki jih prakticirajo v šolah, ki so jih ustanovile škofije; tako da človek ne najde nobenega razloga, čemu so škofje povzdignili glas. Hočemo povedati, da je, kolikor razumemo, srž problema v tem, da je njeno veličanstvo geometrija tako v zasebni kot v javni šoli vedno Evklidova geometrija in zato mora biti njen učitelj v obeh primerih enako obravnavan. Tako pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj naj bi škofe zanimal domnevno diskriminatoren odnos države do matematike in njenih prerokov. Oziroma: ko je škofe matematika zanimala, so v trenutku pridelali nekajmilijonsko luknjo.
Za veliki finale pa je absurdnost problema treba dokazati še s preizkusom: če naj bi bilo javno financiranje zasebnega šolstva sporno, bi moralo biti sporno tudi zasebno financiranje javnega šolstva. Ako porečete, da tega ni, preverite položnice, ki prihajajo z javnih šol na zasebne naslove; kar pomeni, da slehernik oziroma vsak od staršev v tej državi mnogo bolj čuti zasebno financiranje javnih šol, kot bo kadarkoli čutil javno financiranje zasebnih šol.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti v prafaktorje
Najprej in na začetku: komu je javno financiranje zasebnega šolstva v osnovi namenjeno? Brez premisleka in na prvo žogo bi rekli, da ustavi. In poslancem. In Katoliški cerkvi. Na srečo vemo tudi, komu ni namenjeno! Če verjamemo premierju, ni namenjeno ekstremnim skupinam – se pravi Isisu, Al Kaidi in podobnim.
Na osnovi javne razprave, ki je prav vroča in na trenutke celo besna, sklepamo, da je vprašanje financiranja zasebnega šolstva z javnimi sredstvi pravno vprašanje. In to ne katero koli pravno vprašanje, kot če se kregate s sosedom okoli dovozne poti, temveč ustavnopravno vprašanje. Ko so se v vso zgodbo vpletli ustavni pravniki in ustavni sodniki, se je bistvo problema oziroma tematike izgubilo. Bistvo pa je: komu je javno financiranje zasebnih šol namenjeno?
Ker ustavno sodišče, ki je v roku desetletja o tem vprašanju dvakrat razsodilo diametralno nasprotno, bistvo samo zamegljuje, ga bomo vrgli iz enačbe. In vse ostale tudi … tako se rešimo ustavnih pravnikov, poslancev, politikov, ravnateljev in učiteljev ter končno pridemo do bistva. Bistvo pa so učenci in dijaki. In zdi se, da v državi, katere prihodnost je ravno izobraževanje, nasprotovati financiranju tega ni ravno modro dejanje. Če torej vprašanje očistimo ideološke navlake, se pravi levih in desnih, škofovske konference in marksistov, se nam pokaže osnovno vprašanje, ki se glasi: ali naj država vlaga v izobraževanje? Vsak dobromisleč mora na to vprašanje odgovoriti z da! Porabljeni denar, pa čeprav javni v zasebnih zavodih, bo šel za izobraževanje. Ne za banke, ne za gradbince, ne za lobije, ne za vojsko, temveč za izobraževanje. In to je absolutno dobro.
Omogočiti otrokom, katerim koli že, najboljše možno izobraževanje, je nacionalna nuja in je verjetno bolj ustavno zanimivo kot špetir o tem, kako to doseči …
Žal se vplete v vso šarado kar nekaj motečih dejavnikov, ki zamegljujejo posvečeno poslanstvo izobraževanja. Najprej fovšija; starši, ki imajo otroke v javni šoli, ne vidijo pravega smisla v tem, da iz javnih sredstev financirajo tuje otroke, ki hodijo na zasebne šole in bodo tako deležni boljše izobrazbe ter posledično vstopa v družbeno elito, ko bodo starejši. Ampak saj se nekaj podobnega dogaja že desetletja … Javno glasbeno šolstvo, recimo, se v veliki meri financira iz javnih sredstev; se pravi tudi iz vašega denarja, ne glede na to, da je vaš otrok mogoče gluh kot top. S tem ko v glasbenih šolah v ospredje postavljamo izobraževanje, ne pa to, kateri otrok je nadarjen in kateri ne, sledimo svetlemu in tudi v razvitejših državah redkemu idealu izobraževalne solidarnosti. Pri tem gre za zavezo naroda kot takega, da bomo tudi z izobraževalno solidarnostjo vlagali v naše otroke največ, kar kot družba zmoremo.
Še bolj pa je naivno razmišljanje, da zasebno šolstvo izobražuje kvalitetnejše in tako proizvaja kasto bodočih gospodarjev. Denar še ni nikoli nikogar izobrazil oziroma se njegov vpliv v izobraževanju zlahka eliminira z učenčevo ali dijakovo zavzetostjo, delovnimi navadami, vedoželjnostjo in srčno kulturo. Metanje kupa denarja v šolstvo, zasebno ali javno, mogoče zagotavlja bataljone hodečih podatkov, ne zagotavlja pa generacij, ki bodo poskrbele za naše pokojnine in posledično tudi za našo starost.
Če bi vsi deležniki, tudi ustavno sodišče, razpravo od tega, kdo bo imel manj, če bo nekdo imel več, preusmerili v to, koga in kaj izobražujemo, bi bila trenutna debata nepotrebna.
Še bolj pa se debata zaplete, ko se ji pridruži škofovska konferenca oziroma njena komisija za pravičnost in mir … Nekaj let so bili združeni škofje zaradi fiaska, ki so ga doživeli z Zvonovi, modro tiho, zdaj pa se jim je zazdelo, da so njihove finančne avanture pozabljene in je čas, da se ponovno vzpostavijo kot moralna avtoriteta. Tako so se v preteklih dneh oglasili kar dvakrat. Nas zanima dan, ko so se v resnobni črnini postavili pred kamere ob debati o javnem financiranju zasebnega šolstva … Kolikor razumemo, dodatni denar ne bi šel za verske vsebine, ki jih prakticirajo v šolah, ki so jih ustanovile škofije; tako da človek ne najde nobenega razloga, čemu so škofje povzdignili glas. Hočemo povedati, da je, kolikor razumemo, srž problema v tem, da je njeno veličanstvo geometrija tako v zasebni kot v javni šoli vedno Evklidova geometrija in zato mora biti njen učitelj v obeh primerih enako obravnavan. Tako pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj naj bi škofe zanimal domnevno diskriminatoren odnos države do matematike in njenih prerokov. Oziroma: ko je škofe matematika zanimala, so v trenutku pridelali nekajmilijonsko luknjo.
Za veliki finale pa je absurdnost problema treba dokazati še s preizkusom: če naj bi bilo javno financiranje zasebnega šolstva sporno, bi moralo biti sporno tudi zasebno financiranje javnega šolstva. Ako porečete, da tega ni, preverite položnice, ki prihajajo z javnih šol na zasebne naslove; kar pomeni, da slehernik oziroma vsak od staršev v tej državi mnogo bolj čuti zasebno financiranje javnih šol, kot bo kadarkoli čutil javno financiranje zasebnih šol.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Danes pa kratka politična analiza. Politične analize namreč niso več to, kar so bile nekoč.
Naravne kastrofe, vremenske ujme, zmešano vreme ... Vsako leto stoletne vode, vetrolomi, suše, toča; bibiljske nesreče so se zgrnile nad našo deželo in zatiskanja oči je končno konec.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi podeljevanja nagrad. Na kratko, ker časi niso primerni za dolgovezenje. Nagrade na Slovenskem so žrtve paradoksa ...
Marko Radmilovič sedi v ponovoletnem močvirju. In razmišlja ... O novih rešitvah zunaj uveljavljenih gabaritov. In o legalizaciji marihuane.
Le pazite, da se skozi dimnik namesto dobrega moža ne spusti ... Nacionalni preiskovalni urad!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenski vojaki so bili vpleteni v strelski incident v Afganistanu. Marko Radmilovič ocenjuje, kako, hudiča, Slovenska vojska usposablja afganistanske varnostne sile?
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Kot se spodobi za temne čase zgodovine in negotove čase sedanjosti, se moramo Slovenci le še enkrat več zateči k poeziji. Kot pravijo akademiki, je ta konstitutivni element naše biti edini sposoben urediti kaos slovenskega kozmusa. Toda katero pesem in katerega avtorja si naj izberemo za izhod iz krize?
Neveljaven email naslov