Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Javnost javnih oseb

26.12.2017

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.

Ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih je izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben

Ker je praznični čas in ker z vsako besedo krademo čas kraguljčkom, bomo danes izrazito kratki. Predvsem pa leto končajmo, kot smo ga začeli; s temeljnim razmišljanjem o tem, kaj je to javnost in kje je meja med zasebnim in javnim.

Izhodišče se ponuja samo; slovenska revija je želela objaviti članek o ozadju, sorodstvu in navezah najbogatejših Slovencev, zakoncev Login. Na sodišču pa sta dosegla začasno prepoved objave, kar je pognalo v zrak javno mnenje, medijske strokovnjake in politične satelite.

Vsa velika zgodba bi bila le še ena izmed podalpskih poskočnic, če ne bi odprla univerzalne dileme, s katero se srečujejo mnoge demokracije po vsem svetu. Kaj je javno, kdo so javne osebe, kakšna je njihova odgovornost in do kod lahko interes javnosti prodre v posameznikovo zasebnost.

Zakonodaja je pri vseh teh vprašanjih jasna – kot vedno je problem, da si tudi jasno zakonodajo v procesu tolmačimo različno. Sploh ker obravnavano področje ne pretirava s konkretnimi oziroma eksaktnimi pojmi. Tako na prvi pogled obrobna, če že ne bizarna zgodba kljub vsemu prinaša nekaj točk za razmislek.

Najprej k članku oziroma medijskim izdelkom, ki kot surovino uporabljajo zakonca Login. Kot je zaznati iz konteksta, ki se je razkril ob prepovedanem članku, bi se vsa zgodba ukvarjala z družinskimi navezami, sorodniki, s političnimi poskusi, lastniškimi preoblikovanji in podobnim. Morebiti se motimo, a članek naj bi namigoval, zakaj sta izumitelja govorečega mačka tako nemarno bogata in kako ni nujno, da sta nemarno bogata samo zaradi lastnega genialnega prebliska. In kako sta se pisala, preden sta priimek spremenila v Login.

Najprej se razumnemu zasmili novinar, ki je vso to reč moral pisati. Brskanje po kleteh povprečne slovenske žlahte je osamljen in duhamoren posel. V dvomilijonskem narodu smo bolj kot ne vsi v žlahti z vsemi … če pa se pri kom DNK ne križa dovolj, so tu še prijateljske, šolske, športne ali prostočasne navezave in povezave. Brskanje po tem kontejnerju je pišočega nevredno delo in izjemno rad moraš imeti poklic, da se ti to ljubi. Povedano drugače: ker je prišel čas konjunkture, bo slovensko novinarstvo izgubilo pero ali dva.

Ampak kakorkoli, članek je bil pripravljen, sodišče je objavo zadržalo. Na eni strani tehtnice svoboda tiska, na drugi pravica do zasebnosti.

Najprej ta zadnja:

Vsaj malo se zdi obramba svobode do zasebnosti v našem času svetohlinska. Živimo namreč v neverjetnih odstotkih, več kot sedemdeset menda, udeležbe na socialnih omrežjih. Odstotek tistih, ki v tej veliki voajerski ustanovi nismo prisotni, se manjša iz dneva v dan, medtem ko javno izpostavljanje dosega razmere epidemije. Velika večina prebivalcev te države, globalno je seveda enako, vsakodnevno namenja ure in ure dragocenega časa, da bi čim več ljudi izvedelo vse o njih. Se pravi: kdo so, kje so se rodili, kje so se šolali, s kom so v zvezi, kje so bili na dopustu, kdo so njihove mačke in psi, kaj so jedli, kaj jedo in kaj bodo jedli, koga poznajo in kdo pozna njih. Pa ne le to; na platformah je mogoče izvedeti: kaj mislijo, kakšen je njihov intelektualni svet, koga berejo, koga ljubijo, koga sovražijo, koga volijo. Pa ne le to; na platformah je mogoče pogledati, kako so videti, kako so videti njihovi otroci, sorodniki, starši, domovanje, počitniška hiša in avto.

Če v postmoderni maniri citiramo klasika: »Tako gre to!«

Vsa ta kolobocija je bila nujno potrebna, da pojasnimo, kako je nek obrobni časopisni članek v državi, ki je prepredena z žlahto, delno koruptivna in obsedena s socialnimi omrežji, popolnoma brez veze. Kaj nam lahko pove članek, česar ne bi mogli izvedeti sami? Še več; v razmerah intenzivne voajerske kulture je celotno te sorte novinarstvo brez veze.

To, čemur pravimo raziskovalno novinarstvo, je povzetek dejstev, ki jih je mogoče najti na spletu. To, čemur pravimo rumeno novinarstvo, so dejstva brez povzetka, ki jih je mogoče najti na internetu.

Namesto konca: kakorkoli se medij, ki vsaj delno podlega profesionalnim, uredniškim kriterijem že trudi poseči v zasebnost posameznika, ne bo nikoli zmogel kršiti zasebnosti v takem obsegu, kot jo posameznik krši sam. Prostovoljno.

In prav v tem se vidi bizarnost sodne prepovedi objave članka o zakoncih Login. Kajti če parafraziramo nesmrtnega Kortezija: “Nič ni v članku, kar ni bilo prej na internetu …” Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno … Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz “javna oseba” zastarel in nepotreben.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Javnost javnih oseb

26.12.2017

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.

Ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih je izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben

Ker je praznični čas in ker z vsako besedo krademo čas kraguljčkom, bomo danes izrazito kratki. Predvsem pa leto končajmo, kot smo ga začeli; s temeljnim razmišljanjem o tem, kaj je to javnost in kje je meja med zasebnim in javnim.

Izhodišče se ponuja samo; slovenska revija je želela objaviti članek o ozadju, sorodstvu in navezah najbogatejših Slovencev, zakoncev Login. Na sodišču pa sta dosegla začasno prepoved objave, kar je pognalo v zrak javno mnenje, medijske strokovnjake in politične satelite.

Vsa velika zgodba bi bila le še ena izmed podalpskih poskočnic, če ne bi odprla univerzalne dileme, s katero se srečujejo mnoge demokracije po vsem svetu. Kaj je javno, kdo so javne osebe, kakšna je njihova odgovornost in do kod lahko interes javnosti prodre v posameznikovo zasebnost.

Zakonodaja je pri vseh teh vprašanjih jasna – kot vedno je problem, da si tudi jasno zakonodajo v procesu tolmačimo različno. Sploh ker obravnavano področje ne pretirava s konkretnimi oziroma eksaktnimi pojmi. Tako na prvi pogled obrobna, če že ne bizarna zgodba kljub vsemu prinaša nekaj točk za razmislek.

Najprej k članku oziroma medijskim izdelkom, ki kot surovino uporabljajo zakonca Login. Kot je zaznati iz konteksta, ki se je razkril ob prepovedanem članku, bi se vsa zgodba ukvarjala z družinskimi navezami, sorodniki, s političnimi poskusi, lastniškimi preoblikovanji in podobnim. Morebiti se motimo, a članek naj bi namigoval, zakaj sta izumitelja govorečega mačka tako nemarno bogata in kako ni nujno, da sta nemarno bogata samo zaradi lastnega genialnega prebliska. In kako sta se pisala, preden sta priimek spremenila v Login.

Najprej se razumnemu zasmili novinar, ki je vso to reč moral pisati. Brskanje po kleteh povprečne slovenske žlahte je osamljen in duhamoren posel. V dvomilijonskem narodu smo bolj kot ne vsi v žlahti z vsemi … če pa se pri kom DNK ne križa dovolj, so tu še prijateljske, šolske, športne ali prostočasne navezave in povezave. Brskanje po tem kontejnerju je pišočega nevredno delo in izjemno rad moraš imeti poklic, da se ti to ljubi. Povedano drugače: ker je prišel čas konjunkture, bo slovensko novinarstvo izgubilo pero ali dva.

Ampak kakorkoli, članek je bil pripravljen, sodišče je objavo zadržalo. Na eni strani tehtnice svoboda tiska, na drugi pravica do zasebnosti.

Najprej ta zadnja:

Vsaj malo se zdi obramba svobode do zasebnosti v našem času svetohlinska. Živimo namreč v neverjetnih odstotkih, več kot sedemdeset menda, udeležbe na socialnih omrežjih. Odstotek tistih, ki v tej veliki voajerski ustanovi nismo prisotni, se manjša iz dneva v dan, medtem ko javno izpostavljanje dosega razmere epidemije. Velika večina prebivalcev te države, globalno je seveda enako, vsakodnevno namenja ure in ure dragocenega časa, da bi čim več ljudi izvedelo vse o njih. Se pravi: kdo so, kje so se rodili, kje so se šolali, s kom so v zvezi, kje so bili na dopustu, kdo so njihove mačke in psi, kaj so jedli, kaj jedo in kaj bodo jedli, koga poznajo in kdo pozna njih. Pa ne le to; na platformah je mogoče izvedeti: kaj mislijo, kakšen je njihov intelektualni svet, koga berejo, koga ljubijo, koga sovražijo, koga volijo. Pa ne le to; na platformah je mogoče pogledati, kako so videti, kako so videti njihovi otroci, sorodniki, starši, domovanje, počitniška hiša in avto.

Če v postmoderni maniri citiramo klasika: »Tako gre to!«

Vsa ta kolobocija je bila nujno potrebna, da pojasnimo, kako je nek obrobni časopisni članek v državi, ki je prepredena z žlahto, delno koruptivna in obsedena s socialnimi omrežji, popolnoma brez veze. Kaj nam lahko pove članek, česar ne bi mogli izvedeti sami? Še več; v razmerah intenzivne voajerske kulture je celotno te sorte novinarstvo brez veze.

To, čemur pravimo raziskovalno novinarstvo, je povzetek dejstev, ki jih je mogoče najti na spletu. To, čemur pravimo rumeno novinarstvo, so dejstva brez povzetka, ki jih je mogoče najti na internetu.

Namesto konca: kakorkoli se medij, ki vsaj delno podlega profesionalnim, uredniškim kriterijem že trudi poseči v zasebnost posameznika, ne bo nikoli zmogel kršiti zasebnosti v takem obsegu, kot jo posameznik krši sam. Prostovoljno.

In prav v tem se vidi bizarnost sodne prepovedi objave članka o zakoncih Login. Kajti če parafraziramo nesmrtnega Kortezija: “Nič ni v članku, kar ni bilo prej na internetu …” Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno … Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz “javna oseba” zastarel in nepotreben.


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov