Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Piranski Rio Mare

06.02.2018

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!

Izvedeti moramo, za koga bomo proti sovragu nastavili junaške prsi. Predvsem pa, ali je še kakšna druga možnost, da pomagamo ribičem, hkrati pa se izognemo konfliktom na morju.

Najprej in na začetku – kako pomagaš pridelovalcu hrane v težavah? Menda tako, da kupiš njegove izdelke. Če so slovenski sadjarji v težavah, kupujemo slovensko sadje. Če se pojavijo vinski viški, v lokalu posedimo kakšno minutko več. Če gre podkaravanški krompir na pomlad v cime, ne kuhamo riža. In tako naprej.

Po tej zdravi logiki, bi piranskim ribičem najbolj pomagali, če bi jedli ribe. Odmaknili bi jih od brezna propada in izboljšali njihov gmotni položaj. Tako si vladi in ministrom ne bi bilo treba beliti glave, kako rešiti slovensko ribištvo in hkrati ne zanetiti manjše vojne na severnem Jadranu. Ampak Slovenci ne jemo rib. Oziroma jih jemo malo. Pojedene ribe na prebivalca so še ena kategorija, kjer smo v Evropi pri dnu. Če pa jih že jemo, so to ribe, zmečkane do nerazpoznavnosti … Drugače povedano: raje bi šli s Hrvati na vojno, kot da bi jedli ribe. Statistika je izmuzljiva, kajti povsem natančnih podatkov o zadevi ni, a nekaj analiz o obnašanju gospodinjstev so statistiki le naredili. Po njih Slovenci pojemo okoli kilogram in pol svežih ali zamrznjenih rib in morskih plodov na leto. Druga anketa meni, da je ta številka za kilogram višja, a do rekorderjev, prebivalcev Islandije, ki jih pogoltnejo 90 kilogramov letno, smo nepredstavljivo daleč. Evropsko povprečje je med šestnajstimi in dvajsetimi kilogrami, svetovno nekaj nižje.

Se pravi, da je debata o krivicah, ki se dogajajo piranskim ribičem, vsaj s stališča naših miz in kuhinj svetohlinska in tako izključno politična. Piranski ribiči so žrtev politične spletke obeh strani, njihova dejavnost oziroma ohranitev ribolova je samo farsa. Ukvarjajo se s panogo, ki velike večine Slovencev sploh ne zanima!

Kar pa je še bolj zabavno – naši nasprotniki na drugi strani niso nič boljši! Tudi Hrvati, čeprav se sliši neverjetno, ne jedo rib. Njihovo povprečje použitih rib in plodov morja na prebivalca je le nekaj višje, tam okoli desetih kilogramov, a je še vedno globoko pod povprečjem Evropske unije. Se pravi, da tudi Hrvati kot sredozemska država s prekrasno obalo ropotajo za prazen nič.

A ne le potrošnja rib, tudi ribištvo kot gospodarska panoga je pri sosedih bolj kot ne minimalno. Izvoz rib je skoraj identičen kot uvoz in nekaj let nazaj so se hrvaški mediji resno razhudili, ko so ugotovili, da hrvaške police večinsko polnijo zmrznjeni ribji izdelki iz uvoza. Škampe, recimo, so uvažali z Madžarske in iz Slovenije. Kar govori o sramotnem rasizmu do morskih organizmov. Če je za ciplje iz Tržaškega zaliva arbitražna meja resna ovira, za indonezijske škampe velja načelo o prostem pretoku ljudi in kapitala. Ter seveda škampov.

Ne bi bili zvesti sami sebi, če ne bi poskusili najti rešitve … Najprej se je treba vprašati, od česa pa živimo, če ne mi ne Hrvati ne jemo rib? I, od piščancev, seveda! Če z ribami nimamo posebnega veselja, ga imamo s piščanci. In z govedom in s prašiči.

Tako mimogrede; ko se nekako posilimo z dvema kilogramoma rib na prebivalca, v istem letu pogoltnemo štirideset kilogramov svinjine. In tako naprej po prehranski verigi navzdol …

Pa vendar, kako lahko povežemo hrvaško-slovenske odnose in uveljavitev arbitražne odločbe z recimo prašičerejo? Nadvse preprosto! S ponovno obuditvijo krško-poljskega prašiča narašča trend reje kar v naravi. In zdaj pomislite: zaradi nekaj rib v Piranskem zalivu smo s Hrvati v zelo resnem mednarodnem sporu. Si lahko mislite, kakšen konflikt bi nastal, če bi desetnija Krškopoljcev zarila svoje rilce v arbitražno odločbo na Trdinovem vrhu? Ker smo po statistiki sodeč dvajsetkrat bolj vezani na prašiče kot na ribe, bi se bilo oboroženemu konfliktu skoraj nemogoče izogniti.

V 2016 so slovenski ribiči izlovili 152 ton svežih rib. Istočasno je bila prireja kozjega mesa skoraj 300 ton. Kozje meso je namreč pri dnu mesne lestvice, a čeprav je njegova prireja minimalna, je še enkrat višja kot izlov rib. Pa piranske ribiče pozna vsa Slovenija, kozjerejci pa so medijsko povsem zapostavljeni. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da slovenski ribolov nima nobenega statistično merljivega učinka na slovensko pridelavo hrane. Hudiča; slovenski komercialni ribiči so mogoče le za stopničko višje kot fantje, ki namakajo trnek v vaškem ribniku. Daleč od tega, da bi njihov vsakdanji kruh metali v nič, ali se, bog ne daj, norčevali iz njihovega trdega dela – a gospodarsko panogo, ki to ni, postaviti za srčiko mejnega spora, je prvovrstno politikantstvo. Tako političnih elit v Zagrebu kot v Ljubljani. In obojestransko pošiljanje položnic, ki so nominalno višje, kot je vreden mesečni ulov, je že zdavnaj izgubilo status komedije in je preraslo v grotesko.

Kot vemo, je slovenski zunanji minister kavbojc, a vsaj predsednik vlade bi lahko raven razprave od desetih cipljev, petnajstih skuš in dvestotih leščurjev dvignil nazaj na diplomatski parket.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Piranski Rio Mare

06.02.2018

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!

Izvedeti moramo, za koga bomo proti sovragu nastavili junaške prsi. Predvsem pa, ali je še kakšna druga možnost, da pomagamo ribičem, hkrati pa se izognemo konfliktom na morju.

Najprej in na začetku – kako pomagaš pridelovalcu hrane v težavah? Menda tako, da kupiš njegove izdelke. Če so slovenski sadjarji v težavah, kupujemo slovensko sadje. Če se pojavijo vinski viški, v lokalu posedimo kakšno minutko več. Če gre podkaravanški krompir na pomlad v cime, ne kuhamo riža. In tako naprej.

Po tej zdravi logiki, bi piranskim ribičem najbolj pomagali, če bi jedli ribe. Odmaknili bi jih od brezna propada in izboljšali njihov gmotni položaj. Tako si vladi in ministrom ne bi bilo treba beliti glave, kako rešiti slovensko ribištvo in hkrati ne zanetiti manjše vojne na severnem Jadranu. Ampak Slovenci ne jemo rib. Oziroma jih jemo malo. Pojedene ribe na prebivalca so še ena kategorija, kjer smo v Evropi pri dnu. Če pa jih že jemo, so to ribe, zmečkane do nerazpoznavnosti … Drugače povedano: raje bi šli s Hrvati na vojno, kot da bi jedli ribe. Statistika je izmuzljiva, kajti povsem natančnih podatkov o zadevi ni, a nekaj analiz o obnašanju gospodinjstev so statistiki le naredili. Po njih Slovenci pojemo okoli kilogram in pol svežih ali zamrznjenih rib in morskih plodov na leto. Druga anketa meni, da je ta številka za kilogram višja, a do rekorderjev, prebivalcev Islandije, ki jih pogoltnejo 90 kilogramov letno, smo nepredstavljivo daleč. Evropsko povprečje je med šestnajstimi in dvajsetimi kilogrami, svetovno nekaj nižje.

Se pravi, da je debata o krivicah, ki se dogajajo piranskim ribičem, vsaj s stališča naših miz in kuhinj svetohlinska in tako izključno politična. Piranski ribiči so žrtev politične spletke obeh strani, njihova dejavnost oziroma ohranitev ribolova je samo farsa. Ukvarjajo se s panogo, ki velike večine Slovencev sploh ne zanima!

Kar pa je še bolj zabavno – naši nasprotniki na drugi strani niso nič boljši! Tudi Hrvati, čeprav se sliši neverjetno, ne jedo rib. Njihovo povprečje použitih rib in plodov morja na prebivalca je le nekaj višje, tam okoli desetih kilogramov, a je še vedno globoko pod povprečjem Evropske unije. Se pravi, da tudi Hrvati kot sredozemska država s prekrasno obalo ropotajo za prazen nič.

A ne le potrošnja rib, tudi ribištvo kot gospodarska panoga je pri sosedih bolj kot ne minimalno. Izvoz rib je skoraj identičen kot uvoz in nekaj let nazaj so se hrvaški mediji resno razhudili, ko so ugotovili, da hrvaške police večinsko polnijo zmrznjeni ribji izdelki iz uvoza. Škampe, recimo, so uvažali z Madžarske in iz Slovenije. Kar govori o sramotnem rasizmu do morskih organizmov. Če je za ciplje iz Tržaškega zaliva arbitražna meja resna ovira, za indonezijske škampe velja načelo o prostem pretoku ljudi in kapitala. Ter seveda škampov.

Ne bi bili zvesti sami sebi, če ne bi poskusili najti rešitve … Najprej se je treba vprašati, od česa pa živimo, če ne mi ne Hrvati ne jemo rib? I, od piščancev, seveda! Če z ribami nimamo posebnega veselja, ga imamo s piščanci. In z govedom in s prašiči.

Tako mimogrede; ko se nekako posilimo z dvema kilogramoma rib na prebivalca, v istem letu pogoltnemo štirideset kilogramov svinjine. In tako naprej po prehranski verigi navzdol …

Pa vendar, kako lahko povežemo hrvaško-slovenske odnose in uveljavitev arbitražne odločbe z recimo prašičerejo? Nadvse preprosto! S ponovno obuditvijo krško-poljskega prašiča narašča trend reje kar v naravi. In zdaj pomislite: zaradi nekaj rib v Piranskem zalivu smo s Hrvati v zelo resnem mednarodnem sporu. Si lahko mislite, kakšen konflikt bi nastal, če bi desetnija Krškopoljcev zarila svoje rilce v arbitražno odločbo na Trdinovem vrhu? Ker smo po statistiki sodeč dvajsetkrat bolj vezani na prašiče kot na ribe, bi se bilo oboroženemu konfliktu skoraj nemogoče izogniti.

V 2016 so slovenski ribiči izlovili 152 ton svežih rib. Istočasno je bila prireja kozjega mesa skoraj 300 ton. Kozje meso je namreč pri dnu mesne lestvice, a čeprav je njegova prireja minimalna, je še enkrat višja kot izlov rib. Pa piranske ribiče pozna vsa Slovenija, kozjerejci pa so medijsko povsem zapostavljeni. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da slovenski ribolov nima nobenega statistično merljivega učinka na slovensko pridelavo hrane. Hudiča; slovenski komercialni ribiči so mogoče le za stopničko višje kot fantje, ki namakajo trnek v vaškem ribniku. Daleč od tega, da bi njihov vsakdanji kruh metali v nič, ali se, bog ne daj, norčevali iz njihovega trdega dela – a gospodarsko panogo, ki to ni, postaviti za srčiko mejnega spora, je prvovrstno politikantstvo. Tako političnih elit v Zagrebu kot v Ljubljani. In obojestransko pošiljanje položnic, ki so nominalno višje, kot je vreden mesečni ulov, je že zdavnaj izgubilo status komedije in je preraslo v grotesko.

Kot vemo, je slovenski zunanji minister kavbojc, a vsaj predsednik vlade bi lahko raven razprave od desetih cipljev, petnajstih skuš in dvestotih leščurjev dvignil nazaj na diplomatski parket.


15.07.2014

MC Cerar

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.07.2014

Kaj je padlo na Ruše...

Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.


01.07.2014

V četrtek dvojne pike za upokojence

Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.


24.06.2014

Veliki presejalni program

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


17.06.2014

Romanje na Dob

Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.


10.06.2014

Fantom iz ... Kongresnega trga

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.06.2014

Mreža na terenu

Nadaljujemo z rednimi pripravami na izredne volitve.


27.05.2014

Četrtina kolača

Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja.


20.05.2014

Smučarska središča

Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.


13.05.2014

Demokratične velike maše med počitnicami

Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?


06.05.2014

Svetohlinska dejstva o ukrajinski krizi

Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.


29.04.2014

Razpad in ostale zgodbe

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.04.2014

Globoko zemeljske teme

Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.


15.04.2014

O varčevanju: Čiki in pir!

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.04.2014

Šolarji v uniformah

Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.


01.04.2014

Pritisni me nežno

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


25.03.2014

Štajerci prihajajo!

Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.


25.03.2014

Štajerci prihajajo!

Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.


18.03.2014

Za stranko nastavim tudi danko

Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...


04.03.2014

Vrnitev socialistov

Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.


Stran 24 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov