Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Čas bi bil, da izumimo neko postmoderno obliko stavke, ker vse to postaja nekoliko smešno
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Z vzročno-posledično analizo pridemo do naslednjih rezultatov:
Zadnji čas bi bil, da v delavskih zahtevah izumimo neko postmoderno obliko stavke. Ker vse to postaja nekoliko smešno. Najprej je tu nesrečni fenotip, ki smo ga prevzeli z začetkov delavskega boja konec devetnajstega stoletja. Stavkovne straže, plakati, žvižganje in seveda besneči sindikalni voditelji – ki se v gromovnike sindikalnega boja spremenijo le na govorniškem odru, drugače pa so malomeščansko ustrežljivi uradniki – vse to v enaindvajsetem stoletju deluje komično. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Če pogledamo k učiteljem: ali je bolj spoštovan položaj učiteljskega poklica mogoče doseči le z višjo plačo? Kajti vsak, ki dela, si želi, da bi bil njegov poklic v družbi spoštovan. To je človeško.
Vendar … višje plače naj bi bile posledica statusa nekega poklica, ne pa njegov vzrok! Ne glede na to, za koliko se bodo zvišale plače učiteljev in kolikšen bo regres in v koliko dni dopusta se bodo spremenile šolske počitnice, bodo starši še vedno hodili učiteljem po glavi in na nek način vodili slovensko šolsko politiko. Ne glede na plačilni listek, ki ga bodo dobili po trenutni prekinitvi dela, bodo še vedno ponižani in boječi mirno stali pred starši, ministrstvom in župani … In s tem, ko smo omenili postmoderno obliko stavke, mislimo prav to. Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Najbrž je povsem na mestu vprašanje, ali so stavke v Sloveniji sploh upravičene. Poglejmo; stavke v realnem sektorju, tiste enkratne, hipne in besne prekinitve dela, ki jih imajo večerna poročila tako rada, so v glavnem nepotrebne. Delavci takrat prekinejo delo zaradi težav, ki bi jih morali reševati ali nadzorniki podjetja ali regulatorji države ali inšpekcijske službe. Lopovsko vodstvo, kršenje osnovnih pravil delovne zakonodaje, neprimerni, pogosto nevarni pogoji dela, izostanek plačila … To so elementi delavskega upora, ki bolj problematizirajo državo in delodajalca kot delavstvo samo. Povedano drugače: če bi se delodajalci in država držali črke zakona, večine prekinitev dela enostavno ne bi bilo.
Drugi primer pa so te melodramatične stavke, ki jih živimo te dni. Zdi se in naj nam vpleteni oprostijo, če se motimo, kot da nobena od strani ne misli povsem resno. Opozorilne, bele, delne, začasne in kdo ve, kakšne stavke vse so bolj opereta kot krvavi sindikalni boj. Vlaki bodo vozili, učenci bodo dobili ocene, bolniki bodo ozdraveli, smeti bodo odpeljane, vozniki bodo zmogli skozi križišča … To niso tiste besne stavke, ko potniki po nekaj dni čepijo na letališču, ko imajo otroci prave počitnice, ko tovarne stojijo po cele tedne, ko rudarji šotorijo v jamah. Gre za javni spektakel, ki zadnjih nekaj let ne doseže praga vznemirjenja, potrebnega, da stiska določene socialne skupine postane globalna oziroma se dotakne vsakega izmed nas.
Delna krivda za vse to zagotovo leži v sindikatih. Če koga že zanima, se lahko na ljubljanski železniški postaji postavi pred stavbo, kjer domujejo železničarski sindikati. Izveskov je toliko, kot bi imel vsak vagon na slovenskem svoj sindikat. Ali so reprezentativni ali ne, pri tem niti ni pomembno; ostaja dejstvo, da je sindikalni boj razbit v prafaktorje in vladi ni treba dosti drugega, kot krmariti znotraj večne resnice, do katere so se prikopali že stari: “Deli in vladaj!”
Če ne drugega, pa je stavkovni val lepa šola za prihodnje vlade. Ko bodo ekonomski kazalci naslednjič strumno, kot vseh nekaj preostalih vojakov slovenske vojske, stali pokonci, je o tem bolje molčati.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Čas bi bil, da izumimo neko postmoderno obliko stavke, ker vse to postaja nekoliko smešno
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Z vzročno-posledično analizo pridemo do naslednjih rezultatov:
Zadnji čas bi bil, da v delavskih zahtevah izumimo neko postmoderno obliko stavke. Ker vse to postaja nekoliko smešno. Najprej je tu nesrečni fenotip, ki smo ga prevzeli z začetkov delavskega boja konec devetnajstega stoletja. Stavkovne straže, plakati, žvižganje in seveda besneči sindikalni voditelji – ki se v gromovnike sindikalnega boja spremenijo le na govorniškem odru, drugače pa so malomeščansko ustrežljivi uradniki – vse to v enaindvajsetem stoletju deluje komično. Ob tem razumnega zmoti tudi enostavnost oziroma premočrtnost sindikalnega boja; onstran višjih plač ni ničesar oziroma je malo. Če pogledamo k učiteljem: ali je bolj spoštovan položaj učiteljskega poklica mogoče doseči le z višjo plačo? Kajti vsak, ki dela, si želi, da bi bil njegov poklic v družbi spoštovan. To je človeško.
Vendar … višje plače naj bi bile posledica statusa nekega poklica, ne pa njegov vzrok! Ne glede na to, za koliko se bodo zvišale plače učiteljev in kolikšen bo regres in v koliko dni dopusta se bodo spremenile šolske počitnice, bodo starši še vedno hodili učiteljem po glavi in na nek način vodili slovensko šolsko politiko. Ne glede na plačilni listek, ki ga bodo dobili po trenutni prekinitvi dela, bodo še vedno ponižani in boječi mirno stali pred starši, ministrstvom in župani … In s tem, ko smo omenili postmoderno obliko stavke, mislimo prav to. Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Sindikalni boj – da, ampak podano s terminologijo 19. stoletja, sindikalni boj, ki bo rešen spon mezdnih odnosov.
Najbrž je povsem na mestu vprašanje, ali so stavke v Sloveniji sploh upravičene. Poglejmo; stavke v realnem sektorju, tiste enkratne, hipne in besne prekinitve dela, ki jih imajo večerna poročila tako rada, so v glavnem nepotrebne. Delavci takrat prekinejo delo zaradi težav, ki bi jih morali reševati ali nadzorniki podjetja ali regulatorji države ali inšpekcijske službe. Lopovsko vodstvo, kršenje osnovnih pravil delovne zakonodaje, neprimerni, pogosto nevarni pogoji dela, izostanek plačila … To so elementi delavskega upora, ki bolj problematizirajo državo in delodajalca kot delavstvo samo. Povedano drugače: če bi se delodajalci in država držali črke zakona, večine prekinitev dela enostavno ne bi bilo.
Drugi primer pa so te melodramatične stavke, ki jih živimo te dni. Zdi se in naj nam vpleteni oprostijo, če se motimo, kot da nobena od strani ne misli povsem resno. Opozorilne, bele, delne, začasne in kdo ve, kakšne stavke vse so bolj opereta kot krvavi sindikalni boj. Vlaki bodo vozili, učenci bodo dobili ocene, bolniki bodo ozdraveli, smeti bodo odpeljane, vozniki bodo zmogli skozi križišča … To niso tiste besne stavke, ko potniki po nekaj dni čepijo na letališču, ko imajo otroci prave počitnice, ko tovarne stojijo po cele tedne, ko rudarji šotorijo v jamah. Gre za javni spektakel, ki zadnjih nekaj let ne doseže praga vznemirjenja, potrebnega, da stiska določene socialne skupine postane globalna oziroma se dotakne vsakega izmed nas.
Delna krivda za vse to zagotovo leži v sindikatih. Če koga že zanima, se lahko na ljubljanski železniški postaji postavi pred stavbo, kjer domujejo železničarski sindikati. Izveskov je toliko, kot bi imel vsak vagon na slovenskem svoj sindikat. Ali so reprezentativni ali ne, pri tem niti ni pomembno; ostaja dejstvo, da je sindikalni boj razbit v prafaktorje in vladi ni treba dosti drugega, kot krmariti znotraj večne resnice, do katere so se prikopali že stari: “Deli in vladaj!”
Če ne drugega, pa je stavkovni val lepa šola za prihodnje vlade. Ko bodo ekonomski kazalci naslednjič strumno, kot vseh nekaj preostalih vojakov slovenske vojske, stali pokonci, je o tem bolje molčati.
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Neveljaven email naslov