Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"

Vsak posameznik, ki ima dostop do javnega prostora, se mora danes izraziti o odstopu premiera

Javna analiza odstopa preprosto spada zraven; je eden tistih lažnih pojavov, ki našo družbo vsaj na zunaj delajo podobno starim demokracijam. A v analizi je treba najprej na začetek. In na začetku stojijo klasični tipi slovenske politike. V slovensko politiko večinoma rinejo ali neumni ali hudobni. Žal imamo tudi nekaj nesrečnih kombinacij obojega. Potem je v zadnjem času opaziti naraščanje zanimanja za politiko med ljudmi, ki ne morejo pravilno izgovoriti črke “r“, kot tudi med tistimi, ki so imeli z mamo v otroštvu specifičen odnos.

In kar je najbolj presenetljivo: Miro Cerar ni nič od naštetega. Javni glas ga je označil za cmeravega, neodločnega … kar sicer ni najhuje, kar se lahko zgodi politiku na Slovenskem. In res; ob odstopu se ni zmogel nehati čuditi, kako njegova kompromisarska in po njegovem uspešna politika ni požela splošne hvale med prebivalstvom. Odgovor na njegovo vitje rok k nebu ponuja celotna slovenska zgodovina, zato danes le na kratko ugotovimo, kako je ljudstvo jamračev za jamrača obsodilo človeka, ki je javno izjavil, da ne jamra …

A po včerajšnjem odstopu se lahko tudi ljubiteljski politični analitiki vprašamo bistveno vprašanje: “Ali ni vse to bilo le del načrta?“

Ni treba biti posebej pronicljiv, da ugotoviš, kako je premierjev odstop njegova ne najbolj zrela, niti ne najbolj načelna, vsekakor pa najbolj zvita, taktična, celo strateško politična odločitev do zdaj.

Zdaj – ali se mu je posrečilo po pravilu o slepih kurah, ali je vse načrtoval, kar pomeni, da se je politike priučil, ali pa je ravnal instinktivno, kar spet pomeni, da je našel do zdaj skrit politični občutek. V vsakem primeru: dobro zanj!

Kaj se je torej včeraj zgodilo?

Na najbolj očitni ravni se je premier predstavil kot žrtev. Da so žrtve simpatične, je dolgo znana resnica s športnih bojišč; mogoče je pretirana trditev, da je pred volitvami Miro Cerar kot žrtev okrepil svojo pozicijo, vsekakor pa je oslabil pozicije konkurentov. Svojih koalicijskih partnerjev zagotovo.

Še vedno precej očitno: apologete alternativne rešitve drugega tira, ki so tokratni poskus gradnje uspešno blokirali, je z odstopom odpihnil s slovenskega političnega prizorišča. Kar Kovačič in kompanija razumejo kot zmago, je samo v zmago preoblečen poraz!

Po kategoričnem stališču državne volilne komisije predvidevamo, da je bitka za referendumski datum izgubljena, s tem je izgubljen tudi kvorum in novi trije milijoni, ki letijo skozi okno, bodo sprožili negodovanje šparovne javnosti. Politično je referendum, po grobi oceni bo mesec dni pred državnozborskimi volitvami, strel v koleno vseh političnih strank, razen, uganili ste, premiera Cerarja, ki v referendumski kampanji lahko samo obiskuje medije in soočenja ter flagrantno ponavlja: “Saj sem vam rekel!”

In še: nekatere politične ali interesne skupine je Cerar z včerajšnjim nastopom osmešil – kar pa se tudi ne zgodi prav pogosto. Sindikati so prav komično izviseli in bodo imeli zdaj, spet po grobi oceni, vsaj deset mesecev časa za analiziranje svojih napak. Med njimi so prav gotovo pričeske nekaterih stavkajočih učiteljic. Posebno, čeprav samo osebno zadoščenje pa je odstopajoči premier najbrž dosegel tudi do nekaterih posameznikov, ki jih je legenda o njegovi neodločnosti v žaru boja ponesla čez mejo dobrega okusa. Pri tem mislimo na vaje v slogu, ki se jih je na proslavah šel vrh slovenske kulture, ali sedenje ob mizi in na intonacijo vprašanj, ki si ju je privoščil glavni parlamentarni preiskovalec bančne luknje.

Izrek “dve muhi na en mah” se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: “Kaj zdaj?”

A pravzaprav ima odstopajoči predsednik vlade dve možnosti in nobena ni prav slaba …

Po športnem zgledu se lahko na vrhuncu povsem umakne iz politike; bati se je, da če gre v volilno tekmo, bo razvodenel včerajšnje zmagoslavje. Politično zrelo bi bilo predati stranko recimo predsedniku parlamenta in oditi v pravniška nebesa na zabavo s hurijami … Ako pa bo vztrajal in se na čelu stranke udeležil volitev, njegove delnice danes kotirajo neprimerno višje, kot so včeraj.