Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje diplomatov spremenilo v burlesko
Danes pa nekaj o zeleni bratovščini diplomatskega parketa. S prihodom pomladi je minil lovopust. Tako je dovoljeno preganjati diplomate in še nekatere njim sorodne vrste. Seveda ostajajo omejitve. Diplomate je prepovedano preganjati, če so z mladiči, med paritvijo in če se pasejo na sosedovi njivi. Drugače pa je lov odprt.
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta se je tudi diplomatsko izganjanje spremenilo v burlesko. Kajti izgoni se vedno bolj kažejo kot pljuvanje v svojo lastno diplomatsko skledo. Običajni državljani se bomo počasi vprašali, čemu in zakaj jih potrebujemo in čemu in zakaj jih nadvse drago vzdržujemo. To pa bi bil za plemeniti ceh ljubiteljev banketov kar hud udarec. V sezoni referendumov bi se ob tistem: »Ali potrebujemo RTV?« kar hitro lahko pojavil tudi tisti: »Ali potrebujemo diplomate?« Preprosti um namreč sklepa, da jih ne … Kajti pregnali smo sem ter tja po planetu manjši bataljon diplomatov, krogla pa se še kar vrti.
Ampak to je drugotno vprašanje. Bistveno je, ali naj jih izganjamo tudi Slovenci, seveda ob védenju, da bodo tako izgnani tudi naši.
Na začetku cinična ugotovitev. Če bi iz Slovenije izgnali vse diplomate, katerih države so ali na tujem ter seveda tudi doma zagrešile hudodelstvo, ne bi imeli enega samega diplomata pri nas. Vile ob Prešernovi bi lahko spremenili v javne stavbe; recimo vrtce, galerije in knjižnico. Propadla bi kakšna ljubljanska restavracija, tudi kakšna primestna gostilna in kakšno dekle bi zajokalo; druge škode pa ne bi bilo. Ker moralno vzvišene, v dejanjih čiste in v odnosih z drugimi poštene države na tem svetu ni. Mogoče bi bil Tibet, če bi mu pustili suverenost. Rusija tako ni izjema, sploh pa ni izjema Anglija oziroma Združeno kraljestvo.
In zdaj k zanimivim ugotovitvam. Medtem ko se je začela mednarodna javnost, poučena s Sadamovim orožjem za množično uničevanje, vedno pogosteje spraševati, kje so dokazi, potem ko hči napadenega vohuna kljub ultratoksičnemu strupu okreva, je afera Skripal z naslovnic vodilnih britanskih medijev izginila. Medtem ko se ves svet ukvarja s posledicami izgona diplomatov, ko se države, med njimi tudi naša, sprašujejo, na katero stran naj se postavijo, so Britanci obmolknili. Še najbližje zastrupitvi vohuna so v otoškem tisku opozorila o razklanosti britanske družbe, ki menda postaja podobna razklanosti recimo Slovencev; zastrupitev sámo pa diskretno pometajo pod preprogo. Z nekaj domišljije in z vsemi šestindvajsetimi Bondi pod pasom lahko celo špekuliramo, da je bila zastrupitev še najbolj element britanskih notranjepolitičnih zagat. Kot medklic; najbolj patetični so bili izgoni diplomatov zaradi panevropske solidarnosti … solidarni smo bili z državo, ki z izstopom kaže svoj prezir do evropske ideje.
Zdaj pa k Rusom.
Slovenci smo se seveda odzvali razdeljeno. Po svoje vlada, po svoje predsednik republike. In seveda smo ravnali neposrečeno kompromisarsko. Medtem ko so se drugi izganjali, smo mi vabili na pogovor. In obžalovali. Vse v duhu velikonočne liturgije.
Odnos do Ruske federacije na Slovenskem je zapleten in prav je, da je tak. Če bi bili demokratična država, bi o odgovoru Rusom morali odločati na referendumu, saj so mnenja za in proti razdeljena krjaveljsko. Natanko na pol presekana. Tako pa imajo le privilegirani, kot sta predsednik republike in zunanji minister, priložnost in uzurpirano pravico izraziti ali svoje proevropsko ali svoje prorusko stališče. Vsem drugim ostanejo šanki in forumi.
Ampak zazrimo se še za trenutek v pasti in napačna pota realpolitike. Mogoče pa je Erjavec tokrat z medlim odzivom oziroma neodzivom le zadel žebljico na glavico? Oziroma zahodnim zaveznikom zaril žebljico v glavico.
Kot povsod po naši deželi smo bili tudi v skromni redakciji te oddaje razočarani nad medlim odzivov evropskih zaveznikov in prijateljev med zapleti ob implementaciji arbitražnega sporazuma z Republiko Hrvaško. Ni treba biti zunanjepolitični poznavalec, da razmišljujoči uvidi, kako Američani Hrvaški držijo svečo pri vseh njenih izmuzljivih manevrih. In da Slovenci podobnega zaveznika enostavno nimamo. Najdlje, kar pridemo, so Junkerjevi dovtipi, ki pa so, tako kot Junker sam, na majavih nogah. V taki konstelaciji bi prišel prav zaveznik, kot je Ruska federacija … Še sploh če vemo, da Rusi prek svojih bank, ki so vpletene v afero Agrokor, držijo ključe hrvaške državnosti v svojih rokah.
Če je tako brez dvoma strateško razmišljanje vodilo slovensko diplomacijo oziroma kroge, ki v resnici oblikujejo slovensko politiko do Rusije pri odzivu na afero Skripal, jim lahko pritajeno čestitamo. Prav tako pa je mogoče, celo verjetno, da je imel Erjavec z neizgonom preprosto srečo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje diplomatov spremenilo v burlesko
Danes pa nekaj o zeleni bratovščini diplomatskega parketa. S prihodom pomladi je minil lovopust. Tako je dovoljeno preganjati diplomate in še nekatere njim sorodne vrste. Seveda ostajajo omejitve. Diplomate je prepovedano preganjati, če so z mladiči, med paritvijo in če se pasejo na sosedovi njivi. Drugače pa je lov odprt.
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta se je tudi diplomatsko izganjanje spremenilo v burlesko. Kajti izgoni se vedno bolj kažejo kot pljuvanje v svojo lastno diplomatsko skledo. Običajni državljani se bomo počasi vprašali, čemu in zakaj jih potrebujemo in čemu in zakaj jih nadvse drago vzdržujemo. To pa bi bil za plemeniti ceh ljubiteljev banketov kar hud udarec. V sezoni referendumov bi se ob tistem: »Ali potrebujemo RTV?« kar hitro lahko pojavil tudi tisti: »Ali potrebujemo diplomate?« Preprosti um namreč sklepa, da jih ne … Kajti pregnali smo sem ter tja po planetu manjši bataljon diplomatov, krogla pa se še kar vrti.
Ampak to je drugotno vprašanje. Bistveno je, ali naj jih izganjamo tudi Slovenci, seveda ob védenju, da bodo tako izgnani tudi naši.
Na začetku cinična ugotovitev. Če bi iz Slovenije izgnali vse diplomate, katerih države so ali na tujem ter seveda tudi doma zagrešile hudodelstvo, ne bi imeli enega samega diplomata pri nas. Vile ob Prešernovi bi lahko spremenili v javne stavbe; recimo vrtce, galerije in knjižnico. Propadla bi kakšna ljubljanska restavracija, tudi kakšna primestna gostilna in kakšno dekle bi zajokalo; druge škode pa ne bi bilo. Ker moralno vzvišene, v dejanjih čiste in v odnosih z drugimi poštene države na tem svetu ni. Mogoče bi bil Tibet, če bi mu pustili suverenost. Rusija tako ni izjema, sploh pa ni izjema Anglija oziroma Združeno kraljestvo.
In zdaj k zanimivim ugotovitvam. Medtem ko se je začela mednarodna javnost, poučena s Sadamovim orožjem za množično uničevanje, vedno pogosteje spraševati, kje so dokazi, potem ko hči napadenega vohuna kljub ultratoksičnemu strupu okreva, je afera Skripal z naslovnic vodilnih britanskih medijev izginila. Medtem ko se ves svet ukvarja s posledicami izgona diplomatov, ko se države, med njimi tudi naša, sprašujejo, na katero stran naj se postavijo, so Britanci obmolknili. Še najbližje zastrupitvi vohuna so v otoškem tisku opozorila o razklanosti britanske družbe, ki menda postaja podobna razklanosti recimo Slovencev; zastrupitev sámo pa diskretno pometajo pod preprogo. Z nekaj domišljije in z vsemi šestindvajsetimi Bondi pod pasom lahko celo špekuliramo, da je bila zastrupitev še najbolj element britanskih notranjepolitičnih zagat. Kot medklic; najbolj patetični so bili izgoni diplomatov zaradi panevropske solidarnosti … solidarni smo bili z državo, ki z izstopom kaže svoj prezir do evropske ideje.
Zdaj pa k Rusom.
Slovenci smo se seveda odzvali razdeljeno. Po svoje vlada, po svoje predsednik republike. In seveda smo ravnali neposrečeno kompromisarsko. Medtem ko so se drugi izganjali, smo mi vabili na pogovor. In obžalovali. Vse v duhu velikonočne liturgije.
Odnos do Ruske federacije na Slovenskem je zapleten in prav je, da je tak. Če bi bili demokratična država, bi o odgovoru Rusom morali odločati na referendumu, saj so mnenja za in proti razdeljena krjaveljsko. Natanko na pol presekana. Tako pa imajo le privilegirani, kot sta predsednik republike in zunanji minister, priložnost in uzurpirano pravico izraziti ali svoje proevropsko ali svoje prorusko stališče. Vsem drugim ostanejo šanki in forumi.
Ampak zazrimo se še za trenutek v pasti in napačna pota realpolitike. Mogoče pa je Erjavec tokrat z medlim odzivom oziroma neodzivom le zadel žebljico na glavico? Oziroma zahodnim zaveznikom zaril žebljico v glavico.
Kot povsod po naši deželi smo bili tudi v skromni redakciji te oddaje razočarani nad medlim odzivov evropskih zaveznikov in prijateljev med zapleti ob implementaciji arbitražnega sporazuma z Republiko Hrvaško. Ni treba biti zunanjepolitični poznavalec, da razmišljujoči uvidi, kako Američani Hrvaški držijo svečo pri vseh njenih izmuzljivih manevrih. In da Slovenci podobnega zaveznika enostavno nimamo. Najdlje, kar pridemo, so Junkerjevi dovtipi, ki pa so, tako kot Junker sam, na majavih nogah. V taki konstelaciji bi prišel prav zaveznik, kot je Ruska federacija … Še sploh če vemo, da Rusi prek svojih bank, ki so vpletene v afero Agrokor, držijo ključe hrvaške državnosti v svojih rokah.
Če je tako brez dvoma strateško razmišljanje vodilo slovensko diplomacijo oziroma kroge, ki v resnici oblikujejo slovensko politiko do Rusije pri odzivu na afero Skripal, jim lahko pritajeno čestitamo. Prav tako pa je mogoče, celo verjetno, da je imel Erjavec z neizgonom preprosto srečo.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov