Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Danes pa nekaj o spomeniškem varstvu. Ni še minilo leto, kar si je predsednik republike v svoji spravljivosti umislil spomenik žrtvam vseh vojn. Vsekakor plemenit namen je imel, vsaj na Slovenskem, naivno premiso. V velik mešalec zliti zadnje stoletje krvave zgodovine in upati, da bo smoothie, ki se izcedi, prebavljiv.
Spomenik, slovenska verzija zidu žalovanja, tako stoji ves bel in monoliten sredi Ljubljane, iz protokola pa so sporočili, da bo odslej obvezna postaja tujih delegacij, ki mu bodo ob vznožje polagale vence.
Ampak to je zgodba spomenika, kot jo goji državna služba za odnose z javnostmi. Zgodba za črno kroniko je veliko bolj sočna. V njegovem kratkem življenju so spomenik že štirikrat napadli. Popisali, prelepili, narisali grafite, onečastili in tako naprej.
Vendar vsaj v naši skromni oddaji ne bodimo ljubljanocentrični in na hitro preglejmo vseslovensko spomeniško situacijo; nekaj dni nazaj jo je skupil Kidrič v Kidričevem, kak teden nazaj nabožne plastike na Koroškem, pozimi kapelica na Šmarni gori …
Povedano drugače, ne mine teden, da je ne bi skupil kakšen spomenik, pomnik, obeležje, mala plastika, pokopališče, spominska plošča in kar je podobnih pietetnih ali javnih pomnikov naše civiliziranosti. Polovica teh pomnikov je napadenih zaradi ideologije, druga polovica zaradi brona in bakra.
Policija ob teh dogodkih praviloma objavi, da gre za vandalizem. Vandalizem je izraz, ki ga policija uporablja skupaj s pojmi, kot so »stari znanec policije«, »neznani storilec« in kar je podobnih izgovorov, ki sicer zadostijo interesu javnosti, povedo pa nič. Zato si vsaj enkrat zastavimo osnovno vprašanje: Kako je nekoliko bolj radoživo germansko pleme zgodnjega srednjega veka postalo odgovorno za vse te silne zločine nad slovenskimi obeležji?
S spomeniki se lahko strinjamo ali ne … lahko jih občudujemo, lahko nas frustrirajo do onemoglosti. Lahko nas opominjajo v spominu, ali nam preprečujejo pozabiti. Lahko so opomniki najboljšega, še pogosteje najslabšega v nas. Lahko pričajo o preteklosti, lahko sijejo v prihodnost. Pravzaprav je vseeno. Kar je sveto in kar bi ne smelo biti sporno, je odnos do integritete teh pomnikov.
Zgodovina človeštva je sicer zgodovina graditve in na drugi strani rušenja pomnikov, a to v civiliziranem svetu že nekaj desetletij velja za zavržno dejanje. Kdo danes še napada spomenike? Samo talibani, Islamska država in podobni. Podivjane horde, ki pustošijo po brezvladju tretjega sveta. Civilizirana okolja so se iz primeža te bestialnosti izvila. Skoraj povsod, razen kot kaže, pri nas.
Štirje napadi na ljubljansko obeležje žrtvam vseh vojn so strahoten zločin. Kot so zločini napadi na ostala obeležja … Zato razmišljujočemu ni jasno, kako ga policija odpravi z vandalizmom. Kot da gre za mularijo, ki ob odhodu z zabave preobrne nekaj kant za smeti. Vendar gre za skrunitev, za ultimativni zločin, ki bi ga ne glede na ideološka razmerja moči morali obravnavati z največjo pozornostjo.
O čem ti napadi, gre za en napad na vsaka dva meseca, sploh govorijo? Oziroma o čem nam govori epidemija skrunitev po vsej deželi? Še ne tako dolgo nazaj je bilo kaj takega pri nas nepredstavljivo; z gnusom smo govorili o mazaških akcijah koroških ali tržaških fašistov, danes smo sami postali del takšnega miselnega okolja…
Onkraj spravne patetike, ideologije, celo politikantstva, ki stoji za postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn, napadi na ljubljansko obeležje govorijo predvsem o civilizacijskem zdrsu, ki ga živimo. In kakšen je ta zdrs, najbolje priča dejstvo, da iz še globljega brezna gledamo na civilizacijsko dno, ki ga je pomenilo bratomorno klanje.
S tem ko skrunimo žrtev naših očetov, smo sinovi nezmožni razumeti sodobnost še nekajkrat manj, kot so se o njej motili naši predniki v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.
Je pa še druga plat zgodbe; za kracanji in skrunitvami v ozadju teče naivna in ubogim na umu primerna fantazma, po kateri se preteklost, če jo skrunimo, uničimo ali samo komentiramo z grafitom, spremeni. Žal ali na srečo pa je ravno nasprotno. Z napadom na spomenike preteklosti največkrat damo prav, da je takšna kot je.
Kracanje po spomenikih po vsej deželi se na prvi pogled zdi material za organe pregona, a je pravzaprav vržena rokavica elitam, ki menijo, da s pospešenim postavljanjem spomenikov opravljajo svoje poslanstvo.
Z drugimi besedami, če bi po naslednji skrunitvi predsednik republike lastnoročno s čistilom in gobico čistil svojo betonsko zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo. Ob tem pa svoji zbirki znanj in spretnosti dodal še nekaj osnov iz spomeniškega varstva
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Danes pa nekaj o spomeniškem varstvu. Ni še minilo leto, kar si je predsednik republike v svoji spravljivosti umislil spomenik žrtvam vseh vojn. Vsekakor plemenit namen je imel, vsaj na Slovenskem, naivno premiso. V velik mešalec zliti zadnje stoletje krvave zgodovine in upati, da bo smoothie, ki se izcedi, prebavljiv.
Spomenik, slovenska verzija zidu žalovanja, tako stoji ves bel in monoliten sredi Ljubljane, iz protokola pa so sporočili, da bo odslej obvezna postaja tujih delegacij, ki mu bodo ob vznožje polagale vence.
Ampak to je zgodba spomenika, kot jo goji državna služba za odnose z javnostmi. Zgodba za črno kroniko je veliko bolj sočna. V njegovem kratkem življenju so spomenik že štirikrat napadli. Popisali, prelepili, narisali grafite, onečastili in tako naprej.
Vendar vsaj v naši skromni oddaji ne bodimo ljubljanocentrični in na hitro preglejmo vseslovensko spomeniško situacijo; nekaj dni nazaj jo je skupil Kidrič v Kidričevem, kak teden nazaj nabožne plastike na Koroškem, pozimi kapelica na Šmarni gori …
Povedano drugače, ne mine teden, da je ne bi skupil kakšen spomenik, pomnik, obeležje, mala plastika, pokopališče, spominska plošča in kar je podobnih pietetnih ali javnih pomnikov naše civiliziranosti. Polovica teh pomnikov je napadenih zaradi ideologije, druga polovica zaradi brona in bakra.
Policija ob teh dogodkih praviloma objavi, da gre za vandalizem. Vandalizem je izraz, ki ga policija uporablja skupaj s pojmi, kot so »stari znanec policije«, »neznani storilec« in kar je podobnih izgovorov, ki sicer zadostijo interesu javnosti, povedo pa nič. Zato si vsaj enkrat zastavimo osnovno vprašanje: Kako je nekoliko bolj radoživo germansko pleme zgodnjega srednjega veka postalo odgovorno za vse te silne zločine nad slovenskimi obeležji?
S spomeniki se lahko strinjamo ali ne … lahko jih občudujemo, lahko nas frustrirajo do onemoglosti. Lahko nas opominjajo v spominu, ali nam preprečujejo pozabiti. Lahko so opomniki najboljšega, še pogosteje najslabšega v nas. Lahko pričajo o preteklosti, lahko sijejo v prihodnost. Pravzaprav je vseeno. Kar je sveto in kar bi ne smelo biti sporno, je odnos do integritete teh pomnikov.
Zgodovina človeštva je sicer zgodovina graditve in na drugi strani rušenja pomnikov, a to v civiliziranem svetu že nekaj desetletij velja za zavržno dejanje. Kdo danes še napada spomenike? Samo talibani, Islamska država in podobni. Podivjane horde, ki pustošijo po brezvladju tretjega sveta. Civilizirana okolja so se iz primeža te bestialnosti izvila. Skoraj povsod, razen kot kaže, pri nas.
Štirje napadi na ljubljansko obeležje žrtvam vseh vojn so strahoten zločin. Kot so zločini napadi na ostala obeležja … Zato razmišljujočemu ni jasno, kako ga policija odpravi z vandalizmom. Kot da gre za mularijo, ki ob odhodu z zabave preobrne nekaj kant za smeti. Vendar gre za skrunitev, za ultimativni zločin, ki bi ga ne glede na ideološka razmerja moči morali obravnavati z največjo pozornostjo.
O čem ti napadi, gre za en napad na vsaka dva meseca, sploh govorijo? Oziroma o čem nam govori epidemija skrunitev po vsej deželi? Še ne tako dolgo nazaj je bilo kaj takega pri nas nepredstavljivo; z gnusom smo govorili o mazaških akcijah koroških ali tržaških fašistov, danes smo sami postali del takšnega miselnega okolja…
Onkraj spravne patetike, ideologije, celo politikantstva, ki stoji za postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn, napadi na ljubljansko obeležje govorijo predvsem o civilizacijskem zdrsu, ki ga živimo. In kakšen je ta zdrs, najbolje priča dejstvo, da iz še globljega brezna gledamo na civilizacijsko dno, ki ga je pomenilo bratomorno klanje.
S tem ko skrunimo žrtev naših očetov, smo sinovi nezmožni razumeti sodobnost še nekajkrat manj, kot so se o njej motili naši predniki v štiridesetih letih dvajsetega stoletja.
Je pa še druga plat zgodbe; za kracanji in skrunitvami v ozadju teče naivna in ubogim na umu primerna fantazma, po kateri se preteklost, če jo skrunimo, uničimo ali samo komentiramo z grafitom, spremeni. Žal ali na srečo pa je ravno nasprotno. Z napadom na spomenike preteklosti največkrat damo prav, da je takšna kot je.
Kracanje po spomenikih po vsej deželi se na prvi pogled zdi material za organe pregona, a je pravzaprav vržena rokavica elitam, ki menijo, da s pospešenim postavljanjem spomenikov opravljajo svoje poslanstvo.
Z drugimi besedami, če bi po naslednji skrunitvi predsednik republike lastnoročno s čistilom in gobico čistil svojo betonsko zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo. Ob tem pa svoji zbirki znanj in spretnosti dodal še nekaj osnov iz spomeniškega varstva
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov