Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.

Čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.

V štabih političnih strank so namreč napovedali, da bo komunikacija z bazo v veliki meri temeljila na rokovanju. Organizirali bodo avtobuse, zborovanja in srečanja v vsakem slovenskem kraju. Tam bodo politični favoriti preživeli kar nekaj časa in se rokovali z državljani. Povedano drugače: politični bogovi se bodo v letošnji predvolilni kampanji volilne baze zares dotaknili. Mimogrede pa bodo dejavni še na Facebooku.

Kaj je privedlo do tega?

Napoved rokovanja med politično kampanjo je manj pozornim ušla kot nekaj običajnega in normalnega; pa vendar ni tako! Rokovanje pri nas nima politične tradicije. Mogoče se politiki kdaj pa kdaj rokujejo med seboj, čeprav je tudi med njimi zadnje čase vedno bolj priljubljeno objemanje in poljubljanje, pa še kakšen skriven prostozidarski pozdrav … Samo rokovanje z volivci pa v našem prostoru nima dolge in plodne politične tradicije. Ali smo medleli, ali smo metali rožice, ali smo pozdravljali s stisnjeno pestjo, ali smo žugali s prstom. Taki odzivi so bili v preteklosti običajni pri srečevanju političnih elit in volivcev.

Z napovedjo rokovanja so se zgodili kar precejšnji premiki v politični ikonografiji in ne moremo drugače, kot da ugotovimo, da je to povezano z novimi rodovi političnih strategov v volilnih štabih strank. Tem so postale dostopne zahodnjaške, predvsem ameriške politične prakse, po katerih je rokovanje eden izmed temeljev politične tekme. Kot slišimo, imajo nekatere večje stranke oziroma prvokategorniški politiki celo ameriške oziroma zahodne svetovalce, vsi preostali pa si pomagajo s spletom ali mogoče z literaturo, ki so jo kupili ob pomoči spleta. Stisk roke, ki v Ameriki velja za zagotovljen glas, se tako seli tudi k nam.

Predvsem je zmotno mišljenje, da se nas vse skupaj ne tiče. Osnovna analiza pokaže, da ima tri četrtine Slovencev volilno pravico, od teh jih polovica ne gre na volišče in glede na to, da po vsej državi kandidira kar dvajset strank in list s številnimi kandidati v vseh volilnih okrajih, obstaja precejšnja statistična verjetnost, da vas v naslednjih dneh zaskoči kakšen politik ter vam začne stresati roko.

Psihologija za predvolilnim rokovanjem je nejasna; poskusimo vsaj približno ugotoviti, zakaj med tistim stiskanjem dlani rokovalec in rokovani stopita v obligacijsko politično razmerje.

Predvsem gre za prepričanje politika, da bo z rokovanjem vzpostavil osebni stik. Da bo človeka spoznal. Da bosta postala vsaj znanca, če že ne prijatelja … Mimogrede, za današnje čase, ko imamo na stotine prijateljev, ki jih nismo še niti videli, se taka domneva zdi popolnoma upravičena! Pri politikih z nekaj večjim egom gre celo za mnenje, da bo nekaj njihove božanskosti prešlo na običajnega človeka, zato bo živel in umrl srečen.

Drugo, za kar gre pri predvolilnem rokovanju, je politična kupčija, ki jo, kot vse preostale, spremlja stisk roke. “Ti meni, jaz tebi,” stoji v ozadju take trgovine … “Ti meni glas, jaz tebi kanalizacijo!” Po tej logiki si oba udeleženca “udarita v roke” in kot načelen človek, čeprav vas je nekdo zaskočil na veselici, nimate poguma, da na volitvah ne bi obkrožili njegovega imena.

Tretja razlaga intenzivnega predvolilnega rokovanja pa je nekoliko cmerava … Po tej razlagi stisk roke pomeni: “Oprosti mi!” Z izpeljanko: “Oprosti mi za naprej in za nazaj!” Predvolilno rokovanje kot opravičilo je sicer redko; če pa politik ni ravno možat, bi lahko kdo ponujeno roko razumel tudi v tem kontekstu.

Ob povedanem se zdi, da bodo molilci rok maja predvolilnemu dogajanju dodali sicer zanimiv, toda v bistvu nepomemben kolorit. Pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice; čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje.

Kot uči teorija, bi morali voliti strankarske programe, ne osebnosti. Medtem ko program (kolikor ga stranka sploh ima) izpričuje, za kaj se stranka zavzema in kako bi to dosegla, so osebe v ospredju le opij za ljudstvo.

Zrelo, razgledano in odgovorno volilnega telo bi tako moralo na prazniku demokracije voliti programe, ne pa ljudi. Vendar smo mi Slovenci bolj kilavo volilno telo. Smo samo Viole in Green Dragonsi … bolj ali manj ohlapno organizirani ter ves čas latentno nasilni navijači.

Predvolilno rokovanje, ki pravzaprav pomeni odmik od programa stranke ter primik h kultu osebnosti, bi morali v volilni zakonodaji označiti za nedemokratično potezo.