Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti “Črv” iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Najprej k obema udeležencema. Po zadnjem norenju na vrhu G7 so se celo zmernejši mediji v Združenih državah začeli spraševati, ali je s predsednikovim duševnim zdravjem vse v redu. Da pošlješ premierja zaveznice in sosede Kanade k hudiču, zares priča o nestabilnem mentalnem zdravju najmočnejšega moža na planetu. Razmišljujoči mora tako najti primeren izraz, ki bo pravilno označil Trumpa, hkrati pa še vedno ohraniti vsaj osnovno vljudnost. Slovenščina nam na srečo ponuja kar nekaj izbire in zdi se, da je »tepec« za Trumpa pravilno umerjena žaljivka. Potemtakem je tepec tudi Kim in ti dve kreaturi sta se srečali v Singapurju. Ter s tem potrdili stališče našega lastnega dobrega predsednika in misleca, ki meni, da je čas za močne, delno avtoritativne voditelje.
Kakor koli: imamo dva tepca, ki sedita na dveh rdečih gumbih, eden ima večjega kot drugi, smo se poučili pred meseci, ter imata moč, da spremenita planet v ognjeno kroglo. In, to je najbolj neverjetno, ves svet srečanje razume samoumevno, kot je samoumevna ena osnovnih matematičnih operacij: “Minus in minus dajeta plus!”
Torej: dva sumljiva, nevarna in egocentrična voditelja, katerih politična zgodovina ne pokaže niti ene same pozitivne reference, se srečata v nekem hotelu in svet pričakuje, da bo odslej vse v redu.
Menda bo res! Kajti medtem ko Trump zahodne demokratične voditelje in zaveznike iz dveh svetovnih vojn pošilja k vragu, je Kima objemal in mu molil roko tako intenzivno, kot da sta, v jeziku družabnih omrežij seveda, moža postala BFF. Ali kot bi se po starem reklo na Slovenskem: “Gliha vkup štriha!”
Samo za intermezzo: govorimo o Kimu, ki ga Združeni narodi odkrito obtožujejo zločinov proti človeštvu, to, kar mu očitajo, pa se bere kot priročnik z naslovom Genocid za telebane!
Seveda nismo naivni. Diplomacija, ki je oba klovna posadila za skupno mizo, je opravila večino dela in če bo proces denuklearizacije korejskega polotoka zares stekel, gre za velik in pomemben dosežek … Kot vedno pa pri takih stvareh ostaja neodgovorjeno osnovno vprašanje: “Ali se za kakršen koli sporazum že velja odpovedati vprašanjem o človekovih pravicah?”
Praktična in cinična ameriška zunanja politika je v bližnji preteklosti tako ravnala pri Iranskem sporazumu, med Obamovim obiskom Kube in seveda pri vsakdanjih stikih s Kitajsko, ne nazadnje pa tudi z Rusijo. Toda nobeden izmed teh sporazumov in nobena izmed politik ni pustila v neodvisni javnosti tako slabega občutka kot bratenje Donalda in Kima.
In ker gre za diplomatsko akcijo v slogu “TV-prodaje”, moramo tudi mi preroško vzklikniti: “Pa to še ni vse!”
Vsi tisti, ki so dvomili o pristnosti izrazov množične histerije, ki traja že pol stoletja, ko se kateri izmed Kimov prikaže v severnokorejski javnosti, so ob posnetkih iz Singapurja doživeli streznitev. Med obhodom mesta je severnokorejski diktator doživel ovacije, všečke, selfije in kar je še drugih novodobnih neslanosti. Psihopat in morilec, pred katerim ni varna niti lastna družina, ljudstvo pa drži v pokorščini s stradanjem, je bil na ulicah svobodnega in demokratičnega mesta toplo sprejet. Če smo v oceni konservativni.
Ob tem se človek vpraša predvsem dvoje: ali smo mi mediji res popolnoma nepotrebni in ne dosežemo javnosti, ali ne znamo prenesti realne slike o planetu, osnovnih procesih v družbi in trenutku v času, ali pa so ljudje čisto zmešani?
Najbrž gre za nekaj drugega …
To, kar analitiki opisujejo in razumejo kot vzpon populističnih, avtokratskih voditeljev, je v bistvu ponoven vzpon svete preproščine. Preproščine, ki ob popolni odsotnosti omike išče ter najde argumente v volilnih zmagah …
In zlovešče se bere zgodovinska lekcija, po kateri je bil čas intenzivnega podpisovanja sporazumov med avtoritarnimi režimi in svobodnim svetom vedno uvod v veliko vojno …
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti “Črv” iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal.
Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni?
Najprej k obema udeležencema. Po zadnjem norenju na vrhu G7 so se celo zmernejši mediji v Združenih državah začeli spraševati, ali je s predsednikovim duševnim zdravjem vse v redu. Da pošlješ premierja zaveznice in sosede Kanade k hudiču, zares priča o nestabilnem mentalnem zdravju najmočnejšega moža na planetu. Razmišljujoči mora tako najti primeren izraz, ki bo pravilno označil Trumpa, hkrati pa še vedno ohraniti vsaj osnovno vljudnost. Slovenščina nam na srečo ponuja kar nekaj izbire in zdi se, da je »tepec« za Trumpa pravilno umerjena žaljivka. Potemtakem je tepec tudi Kim in ti dve kreaturi sta se srečali v Singapurju. Ter s tem potrdili stališče našega lastnega dobrega predsednika in misleca, ki meni, da je čas za močne, delno avtoritativne voditelje.
Kakor koli: imamo dva tepca, ki sedita na dveh rdečih gumbih, eden ima večjega kot drugi, smo se poučili pred meseci, ter imata moč, da spremenita planet v ognjeno kroglo. In, to je najbolj neverjetno, ves svet srečanje razume samoumevno, kot je samoumevna ena osnovnih matematičnih operacij: “Minus in minus dajeta plus!”
Torej: dva sumljiva, nevarna in egocentrična voditelja, katerih politična zgodovina ne pokaže niti ene same pozitivne reference, se srečata v nekem hotelu in svet pričakuje, da bo odslej vse v redu.
Menda bo res! Kajti medtem ko Trump zahodne demokratične voditelje in zaveznike iz dveh svetovnih vojn pošilja k vragu, je Kima objemal in mu molil roko tako intenzivno, kot da sta, v jeziku družabnih omrežij seveda, moža postala BFF. Ali kot bi se po starem reklo na Slovenskem: “Gliha vkup štriha!”
Samo za intermezzo: govorimo o Kimu, ki ga Združeni narodi odkrito obtožujejo zločinov proti človeštvu, to, kar mu očitajo, pa se bere kot priročnik z naslovom Genocid za telebane!
Seveda nismo naivni. Diplomacija, ki je oba klovna posadila za skupno mizo, je opravila večino dela in če bo proces denuklearizacije korejskega polotoka zares stekel, gre za velik in pomemben dosežek … Kot vedno pa pri takih stvareh ostaja neodgovorjeno osnovno vprašanje: “Ali se za kakršen koli sporazum že velja odpovedati vprašanjem o človekovih pravicah?”
Praktična in cinična ameriška zunanja politika je v bližnji preteklosti tako ravnala pri Iranskem sporazumu, med Obamovim obiskom Kube in seveda pri vsakdanjih stikih s Kitajsko, ne nazadnje pa tudi z Rusijo. Toda nobeden izmed teh sporazumov in nobena izmed politik ni pustila v neodvisni javnosti tako slabega občutka kot bratenje Donalda in Kima.
In ker gre za diplomatsko akcijo v slogu “TV-prodaje”, moramo tudi mi preroško vzklikniti: “Pa to še ni vse!”
Vsi tisti, ki so dvomili o pristnosti izrazov množične histerije, ki traja že pol stoletja, ko se kateri izmed Kimov prikaže v severnokorejski javnosti, so ob posnetkih iz Singapurja doživeli streznitev. Med obhodom mesta je severnokorejski diktator doživel ovacije, všečke, selfije in kar je še drugih novodobnih neslanosti. Psihopat in morilec, pred katerim ni varna niti lastna družina, ljudstvo pa drži v pokorščini s stradanjem, je bil na ulicah svobodnega in demokratičnega mesta toplo sprejet. Če smo v oceni konservativni.
Ob tem se človek vpraša predvsem dvoje: ali smo mi mediji res popolnoma nepotrebni in ne dosežemo javnosti, ali ne znamo prenesti realne slike o planetu, osnovnih procesih v družbi in trenutku v času, ali pa so ljudje čisto zmešani?
Najbrž gre za nekaj drugega …
To, kar analitiki opisujejo in razumejo kot vzpon populističnih, avtokratskih voditeljev, je v bistvu ponoven vzpon svete preproščine. Preproščine, ki ob popolni odsotnosti omike išče ter najde argumente v volilnih zmagah …
In zlovešče se bere zgodovinska lekcija, po kateri je bil čas intenzivnega podpisovanja sporazumov med avtoritarnimi režimi in svobodnim svetom vedno uvod v veliko vojno …
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Neveljaven email naslov