Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov