Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.
Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Neveljaven email naslov