Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov