Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.
Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Neveljaven email naslov