Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi

Praviloma so ministri nekoliko bolj ambiciozni uradniki, ki pa ne slovijo po iskrivem duhu. Zato so njihovo mesto zamenjali drugi medijski objekti. A v zadnjih dneh so ministri pokazali, da še premorejo nekaj zdravega humorja. Najprej je minister Marko Bandelli dokazal, kako stereotip o letečih ministrih prvega tromesečja vsake vlade še kako drži. Mandatar namreč med ozkim izborom kandidatov za ministre zaupa koalicijskim partnerjem, ti pa zaupajo poročilom s terena ali pa zaporedni številki v strankarski knjižici.

In tako se zdaj ministrski zbor že nekaj mandatov zgodaj osipa. “Na stranki” pozabijo preveriti, ali imajo ministri res izobrazbo, kot so jo navedli v dokumentih, ali znajo tuje jezike in ali niso navadni kljukci, nevredni ministrskega stolčka.

Greh ministra Bandellija je sicer minoren. Lokalno politiko je prenesel na državno raven. To, kar se te dni dogaja v dvestodvanajstih slovenskih občinah, je obelodanil znotraj državne politike in nastal je ves hudič. Kajti te dni se po lokalnih voliščih slovenska politika kaže v svoji pravi podobi. Gre za sosedsko politiko in zamere med sosedi narekujejo politično življenje posameznega kraja ter posledično – sploh odkar imamo predsednika vlade župana – tudi državno politiko. Hočemo povedati, da sta postali država in njena kohezija talec prepirov v slavni vasi Komen. Ko to poslušate, je usoda ministra, stranke, koalicije, vlade in države že znana, a to principa, po katerem se je odvila vsa šarada, ne spremeni. V stranki so v opravičilu svojemu ministru poudarili, da gre pri pisanju neslanosti v elektronski pošti najbrž za pomanjkanje izkušenj.

S tem se moramo globoko strinjati, kajti izkušnje, potrebne za ministrsko službo v Sloveniji, so zapovedane v samem ljudskem blagu. Kot pravi temeljni verz ministrske rekrutacije “s časom boš še za ministra”, se ministrske izkušnje pridobijo med preštevanjem vran, ki sedijo na veji. Kako je Bandelli s streljanjem na vrane, sicer stranka Alenke Bratušek ne pojasni, bi pa bilo, zdaj ko je očitno, da ministri trpijo za pomanjkanjem izkušenj, treba razmisliti o uvedbi pripravništva za vsakega ministra.

Eno leto neplačanega pripravništva pred vstopom v državno politiko, kjer bi se ministri učili, kaj in kako pisati v elektronski pošti ter kako, kdaj in če sploh komu groziti … in tako naprej in tako nazaj.

Potem pa še leto neplačanega pripravništva na tem istem ministrstvu in ni hudič, da čez nekaj let ne bi dobili ministrskega zbora, ki se nam ga ne bi bilo treba sramovati.

Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da pisanje in govorjenje neumnosti z ministrskimi izkušnjami nima nobene večje povezave – kar opisano tezo postavi pod vprašaj. Poglejmo le ministra Karla Erjavca. Ni ga bolj izkušenega ministra v Sloveniji. Najbrž je do danes že prehitel samega ministrskega rekorderja dr. Antona Korošca, ki je bil med obema vojnama v več vladah minister za vse. Torej; Erjavec je izredno izkušen minister, pa govori enake neumnosti kot Bandelli, ki je minister komaj nekaj dni. “I, kaj pa je takega rekel?”

Te dni je Erjavec minister za obrambo. Pa so bili naši soldati na vaji na Norveškem, kjer so se odrezali odlično in sploh ne slabo. Pridušali so se le, da imajo slabe čevlje. Nakar je Erjavec na tiskovki v svoji značilni sproščeni maniri pojasnil, da ima on enake Alpinine čevlje in da so dobri. Nato je dodal, da vsakega zebe v noge, če je minus dvajset. Tudi njega pri minus dvajset zebe v noge, samo da se on ne pritožuje. In je še navrgel, da pa je našim vojakom v Afriki vroče in da je pač treba malo potrpeti. Sploh če si v vojski.

Vse skupaj bi se slišalo kot še ena lahkomiselnost neuničljivega Karla, ko zadeva ne bi bila tako preklemano resna. Namreč biti vojak s pomanjkljivo obutvijo ni isto, kot biti šef upokojencev, ki s to isto obutvijo ob sobotah lazi po ljubljanskih gričkih. Če je Karl Erjavec že obrambni minister, bi človek vsaj pričakoval, da pozna osnove resorja, ki mu načeluje.

Zaradi slabe obutve so med prvo svetovno vojno trpele cele vojske. Začelo se je med Napoleonovim umikom iz Rusije, nadaljevalo pa nato v rovih prve svetovne vojne. Gre za bolezensko stanje, s tujko imenovano Trench foot. Pri nas nekoliko neustrezno bolezen prevajamo kot “rovovsko stopalo”, pomeni pa glivično infekcijo stopal, ki se pojavi zaradi neprimerne obutve. Ure stanja v mokrih nogavicah povzročajo grozljive poškodbe in med nesrečniki v jarkih prve svetovne vojne je bolezen kosila vsevprek – dokler se saniteta posameznih vojska ni odzvala z večjim številom suhih nogavic in kitovim oljem. Bolezen so omejili, nikoli pa je niso povsem izkoreninili. Samo med zimo 1914/15 je 20 000 angleških vojakov obolelo za to boleznijo. Infekcija, ki pogosto vodi v gangreno, v skrajni obliki zahteva celo amputacijo. Da pa ne gre samo za relikt iz vojaške zgodovine, pričajo poročila o pojavu rovovskega stopala iz recimo Falklandske vojne. Vse resne vojske tega sveta obutvi svojih vojakov posvečajo vsaj toliko časa in energije, kot orožju.

Pod črto; minister ki žaltave razdira na račun pomanjkljive obutve svojih vojakov, ni le običajen klovn. Je škodljiv, celo nevaren za nacionalno varnost in če Marjan Šarec te dni ruši Bandellija zaradi medsosedskih obrekovanj, bi se lahko z enako mero posvetil tudi Erjavcu zaradi ogrožanja nacionalne varnosti.