Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov