Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba
Danes začenjamo v žlahtni maniri slovenskega stand upa s šalo: “Boris Kobal je dosegel komedijantsko nirvano – nikoli ga nihče več ne bo jemal resno!”
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Komedija ima v pomembnem delu plagiat razumljen kot normo. Govorimo seveda o šali. Šala je osnovni gradnik vsake komedije, pri njej se vse začne in vse konča. In šala je po definiciji plagiat, saj je avtorstvo večinoma neznano … Če bi šli od tistega, ki vam je dovtip povedal po pripovedovalcih nazaj do izvirnega avtorja, bi bili velikokrat presenečeni, kdo vse si dovtipe izmišljuje. Vsekakor to niso poklicni komedijanti, temveč so šale pogosto avtorstvo generičnih duhovitežev, ki s profesionalnim pisanjem komedij nimajo nobene zveze.
Na tem mestu moramo vsaj na kratko stopiti na temno stran komedije na Slovenskem. Namreč po osamosvojitvi, ko se je toliko tega rodilo, je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrla politična šala. Kot ste zagotovo opazili, šal o politikih ni več. Vsaj duhovitih ne. Namesto primerjav med Stanetom Dolancem in prašičerejo smo dobili novo vrsto humorja, kjer golobradci na odru pojasnjujejo, zakaj so debeli in kakšne težave vse imajo v spolnem življenju.
Je pa povsem mogoče, da dovtipov o politikih ni več, ker so dovtip postali politiki sami!
Najbrž je prav pomanjkanje političnega dovtipa pripeljalo do vzpona žanra, ki mu pravimo politična satira; to tolmačimo in tudi prodajamo kot politično šalo za intelektualce in Boris Kobal je bil na svojih začetkih eden satiričnih prvoborcev … zdaj torej počasi k Borisu Kobalu in plagiatorstvu. S slovenskim humorjem so se na neki točki začeli ukvarjati ljudje, ki niso bili smešni. Ki so si želeli biti smešni ali pa so jim na študentskih zabavah smejali, še najpogosteje pa so postali komiki iz frustracije … Torej bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba. In bolj kot je postajala frustrirana družba, več humorja si je želela. Absurdno situacijo še najlažje razložimo z dogajanjem v slovenskem gledališču. Tam imamo na eni strani resno gledališče, ki vrvi od mogočnih čustev, krvi in sperme, na drugi strani pa imamo na tisoče ljubiteljskih odrov in kar nekaj profesionalnih odrov tipa “špas teater”, ki pa živijo izključno od komedije. In ker sta Goldoni ali Moliere za 21. stoletje absolutno pretežka, Möderndorfer in Partljič pa kljub pregovorni marljivosti ne zmoreta ustvariti dovolj, franšiza pet žensk pika kom pa se je počasi izpela, vskočijo avtorji tipa Boris Kobal.
Zakaj je to storil? Ljudski glas pravi, da vzroke pozna le on, v bistvu pa jih poznamo vsi pišoči. Komedija je hudič! Biti smešen neprenehoma in ves čas je kristusova muka in redki to zmorejo. Celo nedotakljivi Ježek je bil najbolj smešen takrat, ko je bil žalosten. In celo predsednik vlade je bil najbolj smešen takrat, ko ni bil on. Če torej predpostavimo, je Kobal začutil, da ni več smešen, hkrati pa se je zavedal, da 13 000 tisoč evrov ni šala. In je nekoliko naivno upal, da bo z lahkoto prepričal javnost, kako je povsem mogoče, da si dva različna avtorja na dveh različnih koncih sveta ob približno istem času izmislita identično besedilo.
Javnost, netolerantna do plagiata, je seveda znorela in ker je bil Kobal ena ikon slovenskega komedijantstva, gledališča in televizije, se zdaj obračamo k njemu s pogledom prevaranega ljubimca: “Kako si mogel!”
Ali je imel Kobal kakšno drugo možnost – kajti vemo, da sta lakota in beda, v kateri živijo elitni slovenski avtorji, moreča in nadležna reč …
“I, seveda jo je imel!” Kot izobražen gledališčnik bi se lahko obrnil na sam izvor slovenske komedije. Tam nekje še danes ponosno stoji Anton Tomaž Linhart. Njegov Matiček, ikona slovenskega, ne le komedijskega gledališča, je priredba oziroma prevod. Linhart se je obtožb o morebitnem plagiatorstvu rešil s preprostim “obdelano po ti francoski …” in navedel naslov Beaumarchaisove Figarove svadbe.
Ko je Linhart tujerodno besedilo ob navedbi avtorstva predelal v slovenskega, nas je ne le postavil na svetovni literarni zemljevid, temveč je tudi začel že od tistih dob na Slovenskem izjemno nepriljubljeno varovanje avtorskih pravic.
Ko je Kobal prepisal besedilo brez navedbe avtorstva, nas ni le potisnil na rob literarnega dogajanja, temveč je tudi cinično potrdil plagiatorsko naturo naše družbe.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba
Danes začenjamo v žlahtni maniri slovenskega stand upa s šalo: “Boris Kobal je dosegel komedijantsko nirvano – nikoli ga nihče več ne bo jemal resno!”
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Komedija ima v pomembnem delu plagiat razumljen kot normo. Govorimo seveda o šali. Šala je osnovni gradnik vsake komedije, pri njej se vse začne in vse konča. In šala je po definiciji plagiat, saj je avtorstvo večinoma neznano … Če bi šli od tistega, ki vam je dovtip povedal po pripovedovalcih nazaj do izvirnega avtorja, bi bili velikokrat presenečeni, kdo vse si dovtipe izmišljuje. Vsekakor to niso poklicni komedijanti, temveč so šale pogosto avtorstvo generičnih duhovitežev, ki s profesionalnim pisanjem komedij nimajo nobene zveze.
Na tem mestu moramo vsaj na kratko stopiti na temno stran komedije na Slovenskem. Namreč po osamosvojitvi, ko se je toliko tega rodilo, je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrla politična šala. Kot ste zagotovo opazili, šal o politikih ni več. Vsaj duhovitih ne. Namesto primerjav med Stanetom Dolancem in prašičerejo smo dobili novo vrsto humorja, kjer golobradci na odru pojasnjujejo, zakaj so debeli in kakšne težave vse imajo v spolnem življenju.
Je pa povsem mogoče, da dovtipov o politikih ni več, ker so dovtip postali politiki sami!
Najbrž je prav pomanjkanje političnega dovtipa pripeljalo do vzpona žanra, ki mu pravimo politična satira; to tolmačimo in tudi prodajamo kot politično šalo za intelektualce in Boris Kobal je bil na svojih začetkih eden satiričnih prvoborcev … zdaj torej počasi k Borisu Kobalu in plagiatorstvu. S slovenskim humorjem so se na neki točki začeli ukvarjati ljudje, ki niso bili smešni. Ki so si želeli biti smešni ali pa so jim na študentskih zabavah smejali, še najpogosteje pa so postali komiki iz frustracije … Torej bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba. In bolj kot je postajala frustrirana družba, več humorja si je želela. Absurdno situacijo še najlažje razložimo z dogajanjem v slovenskem gledališču. Tam imamo na eni strani resno gledališče, ki vrvi od mogočnih čustev, krvi in sperme, na drugi strani pa imamo na tisoče ljubiteljskih odrov in kar nekaj profesionalnih odrov tipa “špas teater”, ki pa živijo izključno od komedije. In ker sta Goldoni ali Moliere za 21. stoletje absolutno pretežka, Möderndorfer in Partljič pa kljub pregovorni marljivosti ne zmoreta ustvariti dovolj, franšiza pet žensk pika kom pa se je počasi izpela, vskočijo avtorji tipa Boris Kobal.
Zakaj je to storil? Ljudski glas pravi, da vzroke pozna le on, v bistvu pa jih poznamo vsi pišoči. Komedija je hudič! Biti smešen neprenehoma in ves čas je kristusova muka in redki to zmorejo. Celo nedotakljivi Ježek je bil najbolj smešen takrat, ko je bil žalosten. In celo predsednik vlade je bil najbolj smešen takrat, ko ni bil on. Če torej predpostavimo, je Kobal začutil, da ni več smešen, hkrati pa se je zavedal, da 13 000 tisoč evrov ni šala. In je nekoliko naivno upal, da bo z lahkoto prepričal javnost, kako je povsem mogoče, da si dva različna avtorja na dveh različnih koncih sveta ob približno istem času izmislita identično besedilo.
Javnost, netolerantna do plagiata, je seveda znorela in ker je bil Kobal ena ikon slovenskega komedijantstva, gledališča in televizije, se zdaj obračamo k njemu s pogledom prevaranega ljubimca: “Kako si mogel!”
Ali je imel Kobal kakšno drugo možnost – kajti vemo, da sta lakota in beda, v kateri živijo elitni slovenski avtorji, moreča in nadležna reč …
“I, seveda jo je imel!” Kot izobražen gledališčnik bi se lahko obrnil na sam izvor slovenske komedije. Tam nekje še danes ponosno stoji Anton Tomaž Linhart. Njegov Matiček, ikona slovenskega, ne le komedijskega gledališča, je priredba oziroma prevod. Linhart se je obtožb o morebitnem plagiatorstvu rešil s preprostim “obdelano po ti francoski …” in navedel naslov Beaumarchaisove Figarove svadbe.
Ko je Linhart tujerodno besedilo ob navedbi avtorstva predelal v slovenskega, nas je ne le postavil na svetovni literarni zemljevid, temveč je tudi začel že od tistih dob na Slovenskem izjemno nepriljubljeno varovanje avtorskih pravic.
Ko je Kobal prepisal besedilo brez navedbe avtorstva, nas ni le potisnil na rob literarnega dogajanja, temveč je tudi cinično potrdil plagiatorsko naturo naše družbe.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov