Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti

Dogodki na ministrstvu za kulturo so prejšnji teden prešli od tragičnega do grotesknega, od čenč do politike, iz pisarn v medije in iz medijev do šankov.

Tako sploh ni jasno, kaj se je dogajalo, in kljub temu, da sta odgovornost in transparentnost zapisani na bojnem praporu trenutne vlade, v resnici ne vemo, kaj se na ministrstvu dogaja in čemu je minister Prešiček odšel.

Mimogrede; minister je z odstopnim pismom premierju naredil tovariško uslugo. Šarec je tako samo sprejel ministrov odstop, kar pomeni, da mu ga ni bilo treba mučno in javnosti nevšečno metati iz vlade. Tako pa je minister odšel nekoliko bolj dostojanstveno, predsednik vlade pa je doživel aklamacijo na odprti sceni, ne da bi pravzaprav karkoli bistvenega storil.

A da nas ne zapelje preveč v dnevno politiko, se za nekaj dlje ustavimo ob podatku, da je bilo v prejšnjih letih na ministrstvu kar štiriinsedemdeset prijav trpinčenja uslužbencev ali mobinga, kot se popularno pravi. Prijave so sicer nekoliko skrivnostne, saj Prešičkov predhodnik o njih ne ve kaj dosti, tako nam ne preostane drugega, kot da zaupamo statistiki mobinga, ki jo vodijo na inšpektoratu za delo.

Kot vemo, obstaja možnost prijave trpinčenja in šikaniranja na delovnem mestu, se pravi, prijava mobinga kot zadnji regulativ, ki ga uslužbenci še imajo pred vedno bolj storilnostno naravnano družbo. Včasih lahko gre mobing v skrajnosti, saj se zdi recimo trpinčenje v vojski povsem neresna zadeva. Vsak vojak na tem svetu lahko svojega nadrejenega prijavi za trpinčenje, ko ta od njega zahteva, naj gre umret na bojno polje. A v vojski je prijav mobinga presenetljivo malo, po drugi strani pa je prijav presenetljivo veliko na ministrstvu za kulturo.

Zakaj je torej okoli sedemdeset prijav mobinga na ministrstvu za kulturo za velik del javnosti presenečenje?

Za analizo se moramo podati v ne vedno logično sestavljeno kadrovsko podobo posameznih ministrstev. Vemo, da gre za državne uradnike, ampak predvidevamo, da na ministrstvu za kulturo delajo kulturni ljudje. Kot bi človek pričakoval, da uradniki ministrstva za okolje ne mečejo steklovine tja, kjer piše papir, in da radi kolesarijo, kot bi človek pričakoval, da na ministrstvu za zunanje zadeve uradniki govorijo angleško, kot bi človek pričakoval, da na kmetijskem ministrstvu uradniki vsaj v lončkih na balkonu gojijo peteršilj, bi človek pričakoval, da na ministrstvu za kulturo delajo kulturni ljudje. Kulturni ljudje pa po hodnikih ministrstva ne kričijo drug na drugega. Po drugi strani pa kričanje po hodnikih človek pričakuje na ministrstvu za obrambo …

Kultura in njeno ministrstvo sta zapleten sistem, ki zajema tako medije kot razne umetniške zvrsti, muzeje in dediščino in še sto stvari, za katere mora skrbeti to hvalevredno ministrstvo. Ker pa pojem zajema toliko različnih stvari, kultura vsebuje tudi univerzalno resnico … To pa je toleranca in zavezanost osnovnim moralnim standardom. Kultura dialoga je torej doma na ministrstvu za kulturo z enako stanovanjsko pravico kot vse ostale kulture; a kot kaže, se uslužbenci ministrstva zanjo ne zmenijo; ali pa so jo zabrisali iz pisarne, da so lahko na njen prostor postavili fotokopirca oziroma tam uredili čajno kuhinjo. Kako se je torej zgodilo, da se je na kulturnem ministrstvu zbralo toliko nekulturnih ljudi?

Če predvidevamo, da je sedemdeset kulturnih uslužbencev vložilo sedemdeset prijav za mobing, mora biti na ministrstvu sedemdeset zatiralcev … Ko na hitro pogledamo število zaposlenih, lahko predpostavimo, da polovica zaposlenih uradnikov trpinči drugo polovico! Seveda je povsem mogoče, da en zatiralec trpinči več uradnikov, kot je tudi mogoče, da posamezni trpinčeni vloži več prijav. Ampak to so zadeve, s katerimi se bo ukvarjal inšpektorat za delo … Mi se moramo v želji priti do cilja pomakniti naprej po slovenski kulturi.

Ko je Šarec zažugal zaposlenim na ministrstvu, naj ob predčasnem odhodu ministra ne odpirajo šampanjcev, je nevede zadel bistvo. Kajti v slovenski kulturi ni denarja za šampanjec. Niti za onega iz Hoferja ne, kaj šele za srebrnega iz Radgone. Ob revščini pa ni razlogov za slavje tudi zato, ker se je kultura z zdrahami na ministrstvu ustrelila v koleno.

Najbrž je na drugih ministrstvih kaj drugače in so kot institucije lahko razumljene kot uradniški servis za posamezne dejavnosti … A pri ministrstvu za kulturo ne gre samo za stotnijo prepirljivih uradnikov; možje in žene tam bi se morali zavedati, da jim je v varstvo zaupana ne le duhovna dediščina tega naroda, temveč njegova mentalna kondicija na sploh.

Če se že slavospevno kitimo z jezikom in duhovnimi presežki naroda, če imamo v hvaležnem spominu kulturnike, ki so stali v prvih vrstah osamosvajanja, bi morali ministrstvo za kulturo prištevati pod državotvorna ministrstva. Pa je ministrstvo seveda daleč od tega, z zadnjimi zdrahami pa se sámo postavlja na državotvorni rob. In s tem daje argumente gromovnikom, ki tulijo, da bi bilo treba vso kulturno zalego enostavno ukiniti.

Hočemo povedati, da je biti uradnik na ministrstvu za kulturo več, kot biti uradnik na kateremkoli drugem ministrstvu … gre za poslanstvo in ljudje tam so duhovni nasledniki Žige Zoisa ali Izidorja Cankarja, če hočete.

Ministra so v medijih raztrgali. Doživel je “medijski linč”, kot je sam opisal pogrom. Ironično, mediji spadajo pod ministrstvo za kulturo in če so mediji zanič, je soodgovorno pristojno ministrstvo … Se pravi, da je bil minister najprej linčan neposredno, nato pa še enkrat posredno.

Za konec se bomo kot eden redkih medijev v naši skromni in najverjetneje napačno obveščeni redakciji vzdržali ocene o tem, kaj se na ministrstvu za kulturo dogaja. Ali gre tam resnično za delavnopravni teror nekaj psihopatov, ali pa so zaposleni uradniki umetniške dušice, ki reagirajo na nadrejene kot mimoza na marčevski sneg. Tudi ne sodimo, ali je ministrstvo za kulturo resnično samo zbirokratizirano napajališče razžaljenih in obubožanih, ki v vrsti čakajo na razpise in projekte.

Se pa ne strinjamo, da razmere na ministrstvu za kulturo odslikavajo razmere v slovenski kulturi, kajti če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti …

Tako je ploskanje Šarcu za odločnost in transparentnost ob sprejemu odstopa ministra za kulturo našlo mesto blizu prestola teh družbenih anomalij.