Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Vélika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog breksita
Današnji ljubiteljski zunanjepolitični pregled začenjamo v Bruslju. Od tam je namreč na obisk v slovensko izpostavo evropskega parlamenta prišel cenjeni nemški poročevalec Peter Mueller, ki piše za Der Spiegel. Prišel je, da bi pomagal osvetliti predvolilno vzdušje v popku Evrope. Ob poglobljenih analizah je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kako se s stališča neodvisnega poročevalca v Bruslju profilira Slovenija. Na veliko začudenje tistih, ki so ga poslušali, in na še večje začudenje tistih, ki so ga slišali, je povedal, da je Slovenija v Bruslju slabo zastopana. Da celo kot poznavalec ne pozna vseh naših stališč.
Ko to izjavi eden najbolje obveščenih poročevalcev bruseljskega novinarskega korpusa, je čas, da doma dvignemo obrv. “Kako hudiča …? Mar se naši poslanci ne oglašajo ves čas?” Največkrat sicer tožarijo domače strankarske nasprotnike ali pa se pridušajo čez Hrvaško – pa vendar? “Ali ni naša sekretarka v Bruseljski vladi uspešna do te mere, da je doma redno na vrhu lestvic priljubljenosti?” Ali niso naši poslanci v epicentru bruseljskega dogajanja? Verjeli smo, da so, pa očitno niso. Kot kaže imajo samo zelo dobro službo …
In smo ponovno padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot prvi v naši oddaji odkrivamo priložnost, kako lahko Slovenija postane globalno prepoznavna in mednarodno pomembna; v zameno ne zahtevamo nič takega. Le da se honorar za to oddajo zamenja s povprečno slovensko sejnino.
Gre pa tako … Seveda smo vsi napeti okoli breksita. A vendar tudi tisti, ki nam je zunanja politika popoldanski hobi, celo tisti, ki nas je šolski sistem izmojstril v angleščini, in celo tisti, ki spremljamo otoške medije, ne razumemo natančno, za kaj pri vsej tej godlji gre. Podučenemu s slavno britansko zgodovino ni jasno, kako so lahko Britanci ob takšnem cincanju kadarkoli upravljali s planetom. Nekoliko cinično sklepamo, da so imeli puške, ko so nasprotniki imeli kopja, in da so imeli kralje in kraljice, ko so nasprotniki imeli plemenske poglavarje. Kakorkoli; britanska politika, če ne bi bilo slovenske, bi zagotovo dobila nagrado za najbolj samoomejevalno politiko na planetu, kajti uradna zgodovina breksita se bere z enako strastjo, kot se bere telefonski imenik.
Na srečo obstaja breksit za telebane v podobi odličnega filma z Benedictom Cumberbatchom, kjer tudi nam, političnim analfabetom pojasnijo, kako so britanski izhod fabricirali največji prijatelji vseh svetovnih špicljev – neponovljivi Mark Zuckerberg in ostala socialnomrežna tovarišija!
Britanci so ta trenutek ujeti v Evropi, v zgodovini in v arhaični politični tradiciji; kot se zdi z našega nepristranskega stojišča, bi jih lahko rešilo le začasno suspendiranje Magne carte Libertatum, kar bi omogočilo, da Elizabeta II. v dveh urah razreši vso to kolobocijo. Ker se to ne bo zgodilo, mora, vsaj po našem skromnem mnenju, svojo vlogo v zgodovini odigrati Marjan Šarec. Ker je igralec, z zgodovino ne bo imel pretiranih težav.
Postavimo sceno.
Politični vsakdanjik pelje proti odložitvi breksita. Devetindvajseti marec je nekaj ur stran in otoška politika vztraja, da se vse spremeni na način, da vse ostane isto! Tako se začasen odlog izstopa zdi v času nastajanja te oddaje najbolj verjetna možnost. Na nesrečo Britancev pa bi morale takšen odlog članice Unije soglasno potrditi. To pomeni, da če kateri izmed evropskih voditeljev ne dvigne roke, gremo v kaotični 29. marec in v odhod Britancev iz EU brez dogovora.
Vemo, kako gre politična realnost; velika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog.
Takrat nastopi trenutek, ko Slovenija pripleše na zmenek z zgodovino. Marjan naj ne dvigne roke! Pa naj potem Spieglov novinar izjavi, da ne ve, kdo je Slovenija in da ne pozna naših stališč … Ves svet bi nas spoznal v delčku sekunde!
Marjanova roka naj ostane v žepu brez slabe vesti … Zakaj in čemu bi pravzaprav morali ustreči Britancem? Hočejo nam razstreliti pol prekmurskega podzemlja, njihov zunanji minister meni, da smo bili sovjetski vazali, njihov najboljši slalomist pa je še vedno boljši od našega najboljšega. Možnost, da smo Slovenci enkrat odločilen jeziček na tehtnici, je preveč vabljiva, da bi jo zavrgli. Tudi v primeru britanskega maščevanja … Kaj nam pa morejo? Borut bo redkeje pil čaj s kraljico, če pa izženejo Braneta Kastelica, bo njegov prihod domov le dobro del slovenskemu opotekajočemu se libidu.
Obstaja pa še en, najverjetneje naiven pomislek. Kdorkoli bo že v slovenskem imenu v petek dvignil ali spustil roko, se mora zavedati, da bo posegel v na referendumu jasno izraženo demokratično voljo Britancev. Edino demokratično bi bilo, da se o upoštevanju ali neupoštevanju te demokratične volje v Sloveniji odločimo prav tako na referendumu … ne pa da si odločitev – kot običajno – uzurpira politična elita …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Vélika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog breksita
Današnji ljubiteljski zunanjepolitični pregled začenjamo v Bruslju. Od tam je namreč na obisk v slovensko izpostavo evropskega parlamenta prišel cenjeni nemški poročevalec Peter Mueller, ki piše za Der Spiegel. Prišel je, da bi pomagal osvetliti predvolilno vzdušje v popku Evrope. Ob poglobljenih analizah je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kako se s stališča neodvisnega poročevalca v Bruslju profilira Slovenija. Na veliko začudenje tistih, ki so ga poslušali, in na še večje začudenje tistih, ki so ga slišali, je povedal, da je Slovenija v Bruslju slabo zastopana. Da celo kot poznavalec ne pozna vseh naših stališč.
Ko to izjavi eden najbolje obveščenih poročevalcev bruseljskega novinarskega korpusa, je čas, da doma dvignemo obrv. “Kako hudiča …? Mar se naši poslanci ne oglašajo ves čas?” Največkrat sicer tožarijo domače strankarske nasprotnike ali pa se pridušajo čez Hrvaško – pa vendar? “Ali ni naša sekretarka v Bruseljski vladi uspešna do te mere, da je doma redno na vrhu lestvic priljubljenosti?” Ali niso naši poslanci v epicentru bruseljskega dogajanja? Verjeli smo, da so, pa očitno niso. Kot kaže imajo samo zelo dobro službo …
In smo ponovno padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot prvi v naši oddaji odkrivamo priložnost, kako lahko Slovenija postane globalno prepoznavna in mednarodno pomembna; v zameno ne zahtevamo nič takega. Le da se honorar za to oddajo zamenja s povprečno slovensko sejnino.
Gre pa tako … Seveda smo vsi napeti okoli breksita. A vendar tudi tisti, ki nam je zunanja politika popoldanski hobi, celo tisti, ki nas je šolski sistem izmojstril v angleščini, in celo tisti, ki spremljamo otoške medije, ne razumemo natančno, za kaj pri vsej tej godlji gre. Podučenemu s slavno britansko zgodovino ni jasno, kako so lahko Britanci ob takšnem cincanju kadarkoli upravljali s planetom. Nekoliko cinično sklepamo, da so imeli puške, ko so nasprotniki imeli kopja, in da so imeli kralje in kraljice, ko so nasprotniki imeli plemenske poglavarje. Kakorkoli; britanska politika, če ne bi bilo slovenske, bi zagotovo dobila nagrado za najbolj samoomejevalno politiko na planetu, kajti uradna zgodovina breksita se bere z enako strastjo, kot se bere telefonski imenik.
Na srečo obstaja breksit za telebane v podobi odličnega filma z Benedictom Cumberbatchom, kjer tudi nam, političnim analfabetom pojasnijo, kako so britanski izhod fabricirali največji prijatelji vseh svetovnih špicljev – neponovljivi Mark Zuckerberg in ostala socialnomrežna tovarišija!
Britanci so ta trenutek ujeti v Evropi, v zgodovini in v arhaični politični tradiciji; kot se zdi z našega nepristranskega stojišča, bi jih lahko rešilo le začasno suspendiranje Magne carte Libertatum, kar bi omogočilo, da Elizabeta II. v dveh urah razreši vso to kolobocijo. Ker se to ne bo zgodilo, mora, vsaj po našem skromnem mnenju, svojo vlogo v zgodovini odigrati Marjan Šarec. Ker je igralec, z zgodovino ne bo imel pretiranih težav.
Postavimo sceno.
Politični vsakdanjik pelje proti odložitvi breksita. Devetindvajseti marec je nekaj ur stran in otoška politika vztraja, da se vse spremeni na način, da vse ostane isto! Tako se začasen odlog izstopa zdi v času nastajanja te oddaje najbolj verjetna možnost. Na nesrečo Britancev pa bi morale takšen odlog članice Unije soglasno potrditi. To pomeni, da če kateri izmed evropskih voditeljev ne dvigne roke, gremo v kaotični 29. marec in v odhod Britancev iz EU brez dogovora.
Vemo, kako gre politična realnost; velika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog.
Takrat nastopi trenutek, ko Slovenija pripleše na zmenek z zgodovino. Marjan naj ne dvigne roke! Pa naj potem Spieglov novinar izjavi, da ne ve, kdo je Slovenija in da ne pozna naših stališč … Ves svet bi nas spoznal v delčku sekunde!
Marjanova roka naj ostane v žepu brez slabe vesti … Zakaj in čemu bi pravzaprav morali ustreči Britancem? Hočejo nam razstreliti pol prekmurskega podzemlja, njihov zunanji minister meni, da smo bili sovjetski vazali, njihov najboljši slalomist pa je še vedno boljši od našega najboljšega. Možnost, da smo Slovenci enkrat odločilen jeziček na tehtnici, je preveč vabljiva, da bi jo zavrgli. Tudi v primeru britanskega maščevanja … Kaj nam pa morejo? Borut bo redkeje pil čaj s kraljico, če pa izženejo Braneta Kastelica, bo njegov prihod domov le dobro del slovenskemu opotekajočemu se libidu.
Obstaja pa še en, najverjetneje naiven pomislek. Kdorkoli bo že v slovenskem imenu v petek dvignil ali spustil roko, se mora zavedati, da bo posegel v na referendumu jasno izraženo demokratično voljo Britancev. Edino demokratično bi bilo, da se o upoštevanju ali neupoštevanju te demokratične volje v Sloveniji odločimo prav tako na referendumu … ne pa da si odločitev – kot običajno – uzurpira politična elita …
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov