Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov